Narobe čas

Ko je bila Idrija z dediščino živega srebra sredi še prijaznega leta 2012 kot prva v samostojni Sloveniji vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, je bila dolga in uvodna novica večine naših medijev. Minuli teden, ko je vstopila v soroden, nov program Unescove globalne geološke dediščine, smo doma o tem komaj lahko prebrali kakšno vestičko.

Ker živimo apokaliptični čas vojn in v njih umirajo ljudje, tudi padajoči Unescovi spomeniki - kot so nedavno z zemljo zravnani antični templji v sirski Palmiri - niso več vznemirljiva novica. Unesco v sprenevedajočem svetu to le nemočno opazuje in opozarja.

A to ne bi smelo pomeniti, da se narobe času ne prileže kakšna dobra novica. Globalna znamka Unesco, padajočim spomenikom navkljub, to je. Ne le zato, ker pove, da imamo v Sloveniji vrednote globalnega pomena. Pač pa predvsem zato, ker usmerja k vzgoji boljših ljudi za prijaznejši zeleni svet. Zato se mnogi pulijo zanjo.

Številni so dokazali univerzalnost svojih vrednot, z njimi vzgajali in zrasli v višave. Precej jih je zaščito dobilo, a pristalo na črnih seznamih Unesca. Tretjim, nič krivim, so jo nerazumno neuki brezvestno uničili.

Idrija drugo Unescovo znamko pripenja celotni občini. Z obema in drugimi trajnostnimi programi v okviru alpske konvencije je na poti v zeleni razvoj. Je na začetku dolge in težke poti, ki ji po uspešni, a trdi industrijski dobi, obeta znosno prihodnost. Ker je doslej premagala nič koliko težav, vse skupaj pa naslonila na spoštovanje in uk iz zgodovine, je lahko bogato učno polje za vse, ki v Sloveniji stavijo na Unescove in sorodne dobre cilje.

A prej mora Idrija doma postati vsaj dobra novica. Je že res, da so se elitne lokacije Unesco globalnih geoparkov na generalni konferenci zgodile v daljnem Parizu in v njegovih medijih smo poročilo o tem lahko tudi takoj prebrali. Ker se dobre novice očitno priležejo tudi izrednim razmeram ...

---

---