Naključij ni

Niti grama soli zaradi deževnega poletja. Most, ki se lahko poruši že, če kdo stopi nanj. Negotovost, kdo bo po privatizaciji Telekoma upravljal s kulturno in naravno dediščino. Zdaj pa še zaprt muzej, ki to dediščino predstavlja in ohranja.

Naključja, bi lahko rekli. A v Sečoveljskih solinah se nekam kopičijo. No, dežju res ne moremo očitati, da je bilo s kom dogovorjeno. Slučaju, da okoljsko ministrstvo ne uspe najti slabih 20.000 evrov za delovanje muzeja solinarstva, pa je žal malo težje verjeti.

Kaj se torej skriva za tem bremenom, ki ga država nikakor ne zmore? Ker država še ni bankrotirala, bi težko pristali na trditev, da denarja res ni.

Druga možnost je, da teh nekaj tisočakov noče dati in se ji solinarska dediščina ne zdi vredna, da bi jo ohranjala. Absurdno pri tem je, da je to ista dediščina, s katero naj bi se trudili priti na Unescov seznam in ki bo eden glavnih adutov na razstavi Expo v Milanu.

Mogoče pa država le pripravlja teren za kupca Telekoma, ki je tudi lastnik podjetja Soline. To podjetje je koncesionar za pridelavo soli in hkrati upravljalec krajinskega parka. Z nacionalnim bogastvom torej upravlja gospodarska družba, kar pomeni, da bo - ko bo nekdo kupil Telekom - nad njim bdelo tuje podjetje. Mogoče bi mu bilo treba skrb nekoliko olajšati in se znebiti še edinega koščka javnega zavoda na območju parka, to je Pomorskega muzeja, ki skrbi za muzej solinarstva? Denar od prodaje vstopnic so mu vzeli že pred nekaj leti in obljubili, da mu bo ministrstvo za okolje v zameno nakazalo vsako leto enega črnega, enega belega. Zdaj je ministrstvo še na to pozabilo. Za prihodnost solin naj ne bi bilo to nič usodnega, saj nacionalni interes tam varujeta koncesijska pogodba in načrt upravljanja. A kako dolgo še, če dogovorjeno lahko kar tako pozabimo?

Mogoče pa naključij v solinah sploh ni in je vse dogajanje tam le posledica dejstva, da v trenutni vladi pač ni nobenega primorskega ministra.

---

---