Načelo dvorišča

Nekaj sto ilegalnih prebežnikov, ki jih bo Slovenija najverjetneje sprejela v naslednjih mesecih, ne bo bistveno spremenilo strukture prebivalstva. Niti varnostnih razmer. In prav tako ne bo imelo večjih finančnih posledic. A to ne pomeni, da o prebežnikih ne bomo razpravljali. Pogosto, in tu pa tam gotovo pod dostojanstveno ravnjo. Razloga za to, da so prebežniki že danes, tudi za majhno vas na Primorskem, pomembno vprašanje, sta dva.

Prvi je matematični. Število prebežnikov narašča že peto leto zapovrstjo. Lani je po podatkih Združenih narodov v Evropo prišlo več kot 700.000 prosilcev za azil, kar je skoraj petdeset odstotkov več kot leto prej. Številke v dogovoru o razdelitvi, ki so ga sprejele članice unije, so v primerjavi z realno velikostjo globalnega pojava smešno majhne. Kar pomeni, da je dogovor le ogrodje, na katerega se bodo navezali novi ukrepi.

Drugi razlog je filozofski. Ekstremistične desničarske skupine v Italiji so ubrale nevarno miselno bližnjico. O priseljencih ne govorijo grdo. Ne obtožujejo jih, da so umazani in nevarni. Temveč le ponavljajo, da imajo Italijani prednost. Kar je stavek, ki zveni precej logično in prav nič grobo. Dokler se ne uporabi v praksi. Ko so prebivalci ene od rimskih četrti protestirali proti namestitvenemu centru za prebežnike, oblast pa je pri vzpostavitvi vztrajala, so ekstremisti pisali približno takole: “Na silo so odstranili Italijane, ženske in otroke z dvignjenimi rokami, ter v klimatiziranem avtobusu pripeljali tuje mlade moške z mobilnimi telefoni.” In je vojna.

Ne samo zaradi migracij, temveč tudi zaradi drugih globalnih premikov, se mora Evropa počasi soočiti s spremembo paradigme. Nimajo prednosti Italijani ali Nemci ali Slovenci. Prednost morajo imeti ljudje. Lepo bi bilo, če bi to znali najprej razumeti prav na Primorskem, kjer sta načeli nacionalne večvrednosti in medkulturne sovražnosti povzročili toliko gorja.


Preberite še


Najbolj brano