Mušica in pika

V idealnem svetu bi bilo te dni na cesti od Nove Gorice do Ajdovščine kakšnih dvesto stojnic s svežimi breskvami. Domače sadje bi z domišljenimi prijemi ponujali po vseh nakupovalnih središčih v državi, morda še kakšnem v Avstriji in Italiji. Sezono breskev bi spremljal nekaj tednov dolg kulturni festival, ki bi v obe mesti in okolico privabil na stotine obiskovalcev. V idealnem svetu bi japonski turisti na Prešernovem trgu v Ljubljani srebali bovlo, predelovalni tovarni bi kmetje ravnokar oddajali vloge za denarno pomoč pri obnovi nasadov in strokovnjaki bi izpopolnjevali sortni izbor za naslednjo sezono. Politiki bi na veliko razpravljali o tem, kdaj bodo gradili zadrževalnik za namakanje zgornje Vipavske doline, zadruga pa bi pravkar zaključevala naložbo v velik sortirni center s hladilnico.

Ampak resničnost je povsem drugačna. In mušica suzuki je idealna metafora zanjo. Pa ne zato, ker ima rdeče oči.

V breskev se prebije, ker je kožica mehka. Luknjica na površini je komaj vidna, a takoj ko nastane, se sproži postopek, ki pripelje do neizogibnega propada sadeža. Neznatna poškodba omogoči razvoj zahrbtni plesni, ki se s preluknjanih širi tudi na zdrave plodove, na vejice in liste, dokler ves sadovnjak ne zadiši po trohnobi.

Tako se je skozi tanko opno našega napuha in požrešnosti v družbeno meso naselila slepa vera v nezmotljivost logike dobička in v nenadomestljivost globalnega trga. Prek katerega v lično zapakiranih, svetlečih in gladkih, na pravo temperaturo ohlajenih plodovih, vsako leto k nam pripluje vse več tujerodnih vrst, med njimi so mnoge uničevalne.

Sta za propadanje sadjarstva v Vipavski dolini, ki se zdi neustavljiv proces, podoben gnitju po piku suzukija, krivi politika ali stroka? Morda tudi. A šele ko si bo gospodinja med policami trgovine rekla: “Vzela bom to breskev s piko. Domača je, pa še škropili je najbrž niso preveč,” se pot v idealni svet lahko začne. Pika.

---

---