Mladiči v džungli

Večina bralcev zgodbe o nasilju v učilnici na Osnovni šoli Deskle sočustvuje z dečkom, ki je prisiljen prenašati udarce in grde besede. Kar kaže na to, da kljub vsemu še vedno imamo srce. A morali bi sočustvovati tudi z otroki, ki jih delijo.

Kar pa je že nekoliko težje. Kajti to sočutje zahteva pogled v ogledalo ter priznanje, iskreno in popolno, da nasilno vedenje otrok ni meteorit, ki v mirno pokrajino nenadoma prileti iz daljnega in neznanega vesolja. Temveč avtohtona rastlina, ki kaže vse značilnosti tal in podnebja. Seveda družinskega okolja, televizije, video igric, interneta in še česa. Ampak tudi močno razširjenega in še vedno legitimnega sprejemanja nasilja kot neizogibnega dela družbe. Prepričanja, da je svet velikanska džungla, v kateri je povsem običajno in prav, da močnejši vladajo šibkim, da se drugačni umaknejo podobnim in da si mora človek svoje dostojanstvo priboriti in ga braniti s kremplji.

Če so nam všeč politiki, ki žalijo svoje nasprotnike in kričijo v mikrofon, če ploskamo udeležencem resničnostnih šovov, ki zmerjajo drug drugega, če priznavamo vrednost in verodostojnost ljudem, ki so si kupili vilo z bazenom in velik avtomobil na račun dela in znanja drugih, je logično, da v naših učilnicah zmagujejo otroci, ki si upajo udariti. Izgubljajo pa tisti, ki potrpijo in molčijo, ter tisti, ki izstopajo, ker so preveč bistri, presuhi, predebeli, ker imajo štrleča ušesa, stare obleke ali nenavadno zveneča imena.

Lahko sicer rečemo, da so nasilni, a še vedno nič krivi otroci “problematični” in “ekscesni”, a če prav pomislimo, se le trudijo biti uspešni. Biti kralji v svoji majhni džungli.

To, da bodo otroci, ki jim starši, učitelji, televizija in internet nočejo ali ne znajo razložiti, kako dragocena sta prijateljstvo in sodelovanje ter kako odveč sta nasilje in poniževanje, nekoč prestopniki, je žalostna misel. A še veliko bolj žalostna je misel, da bodo nekoč morda direktorji.

#293-nasilje


Preberite še


Najbolj brano