Ministrica in muhe

Priznam: pred kratkim sem po intervjuju z ministrico za kulturo med vračanjem iz Ljubljane spoznal, da Julijani Bizjak Mlakar zavidam dvoje. Dobro, plače niti ne toliko, samozavest pa. Zelo.

Gospa, ki se nikoli ni ukvarjala s kulturo, pa se je lansko jesen vseeno sunkovito povzpela na njen slovenski vrh, obilne količine samozavesti izkazuje tudi zdaj, ko se nanjo skuša - kajpada neuspešno! - zgrniti breme odstopa večine članov Nacionalnega sveta za kulturo. Temu pomembnemu neodvisnemu telesu sta se pri ostrih očitkih ministrici pridružili še večji cehovski združenji: pisateljsko in režisersko.

Ampak ne, ministrica ne namerava odstopiti. Sklicuje se na podporo tako premierja kakor svoje stranke Desus oziroma njenega predsednika Erjavca, kar samo še krepi čedalje glasnejša opozorila, da je slovenska kultura žrtev politike, pakta med strankama SMC in Desus.

Naj jih ministrica še tako odganja kakor nadležne muhe, ne moremo in ne smemo prezreti, da ji očitke izrekajo ustvarjalci z renomejem, taki, ki se za kulturo zanimajo precej dlje od enega leta: Kardum, Svetina, Pevec ... Ministrica jih obravnava kot nergavo gručico zarotnikov, ki jih ženejo osebni interesi, in poudarja, da jo veliko več kulturnikov podpira. Kje so? Se bodo zbrali, napravili shod, glasno podprli ministrico?

Ne, ne smemo se preštevati in deliti. Ministrica ima prav, stopiti moramo skupaj in se zavzeti za javni interes. In odgovoriti na vprašanja, kakršno je tole: kako je mogoče, da je kulturi na voljo vse manj denarja? In to v Sloveniji, ki je utemeljena na kulturi, kar je zlizana resnica, a še zmeraj resnica! Zakaj se denar z danes na jutri najde za kilometre in kilometre sramotne žičnate ograje, ki ljudi ločuje, medtem ko ga ni za kulturo, ki jih skuša združevati?

Mimogrede, za konec še neumestno vprašanje: ali je slovenska himna še zmeraj tista pesmica, zdravica vsem narodom, ki jo napisal naš največji kulturnik?


Preberite še


Najbolj brano