Lublana v Istri

Človek se seveda vpraša, ali se je danes, ko svet tarejo hude in še hujše nadloge, sploh spodobno ubadati s tako postranskimi rečmi, kakršne so televizijske žajfnice. Vsekakor, bilo bi povsem odvečno, ko bi anomalije tudi tu ne bile tako simptomatične. Zadnje čase zlasti Primorce jezi krepko doneča ljubljanščina v strasti prepolnem Usodnem vinu. Pa ta pravzaprav še ni najbolj zoprna, res ne. Več skrbi bi moralo zbujati vztrajanje ustvarjalcev, češ da v njihovi nadaljevanki slišimo “pogovorno slovenščino”. Takšna zazrtost vase je zibelka tudi veliko usodnejšega vzvišenega prepričanja, da je naše glavno mesto osrednje ne samo geografsko in upravno, marveč tudi sicer, v vseh pogledih. Zdaj očitno še v vinarstvu.

Prepričanim, da je v pogovorni slovenščini koliko “kolk”, danes “dons”, vino “vin” in tako naprej, pa tole: kadar se srečamo Primorci iz Račic, Palčja, Marezig, Koprive, Kozane, s Kozjan in od drugod, ne govorimo tako. In ne, osrednjeslovenska govorica se po kakem čudežnem statističnem izračunu ne izkaže za skupno niti, ko se nam pridružijo še rojaki iz Sevnice, Adlešičev, Apač, Odrancev in Mislinjske Dobrave.

Če je Slovenija s čim bogata, potem je bogata z narečji. Škoda, da tega niso znali, hoteli ali mogli izkoristiti tudi usodni vinogradniki iz Ljubljane. Kakšen krasen, domač, pristen biser bi lahko zablestel, če bi strasti vzkipele med “Lublančani”, “Ištrijani” in še kom!

Da je to nemogoče? Pa kaj še! Z voljo in časom se kar užitne primorske govorice lahko naučijo tudi igralci s Štajerskega in Dolenjskega, kar dokazujejo komedije, ki jih zadnja leta nizajo Iztok Mlakar, Vito Taufer in njuni sodelavci. In na Primorskem ne manjka niti ljubiteljskih gledaliških skupin, ki bi jih z nekaj truda zlahka vključili v tovrstno nadaljevanko.

Kdor pa v Primorski vidi zgolj lepe pejsaže, očesu prijazno prepletanje sončnih žarkov, trt, oljčnikov in šumečega morja, je prezrl nekaj bistvenega. Pardon, preslišal.

---

---