London kliče

Je naslov znamenite pesmi skupine The Clash. Poskočna, a precej temačna, apokaliptična skladba poje o atomski vojni in novi ledeni dobi. Avtor, pevec zasedbe Joe Strummer, je zamisel zanjo dobil, glej čudo, med poslušanjem novic. Ob koncu 70. let, sredi hladne vojne, ko so se vsak dan rojevali najrazličnejši grozljivi scenariji o koncu zahodne civilizacije. Pomnožimo to s 1000 in smo leta 2017. V strašnem novem svetu. Napisati, da mediji pri odzivu na še en grd londonski dogodek pretiravajo, ne bi bilo le politično nevšečno, ampak bi izkazovalo tudi pomanjkanje temeljnega sočutja do žrtev in njihovih družin. Če je politična nekorektnost sprejemljiva, včasih celo koristna, pa je ozkosrčnost nedopustna.

V Londonu, čudovitem, naprednem in odprtem mestu, je tudi sedež Sirskega observatorija za človekove pravice. Aktivisti so le nekaj ur pred westminsterskim napadom opozorili, da so zavezniške letalske sile v bližini mesta Mansoura zadele opuščeno šolo, v kateri je bilo vsaj 40 sirskih družin, ki so zbežale iz okolice Alepa in Homsa. 52-letni moški, ki je na londonskem mostu zapeljal v skupino nedolžnih pešcev in nato z nožem ubil policista, ne prihaja iz Sirije. Rojen je bil v Kentu, je sporočila policija, in so ga obravnavali zaradi posedovanja orožja, kršenja javnega reda ter povzročitve hude telesne poškodbe.

Iz Sirije pa prihaja Carol Korba, ženska, ki je v Sloveniji rodila sina, preden so jo naši policisti z blagoslovom najbolj demokratičnega sodišča na svetu strpali v kombi in peljali čez mejo. Najbrž je jokala na Hrvaškem, medtem ko so v britanski prestolnici prižigali prve sveče. Te tri zgodbe o pomanjkanju sočutja seveda niso vzročno-posledično povezane. A jim je skupno to: lahko jih uporabimo za širjenje solidarnosti in univerzalnega humanizma. Ali pa za podpihovanje sovraštva in hranjenje vojnega stroja. London kliče po prvem, a nam gre trenutno drugo, bog nam pomagaj, precej bolje od rok.

---

---