Ljudje, ne številke
Komentarji
26. 03. 2015, 06.00
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 00.54
Obalnim galerijam se odpira možnost, da stopijo na pot socialnega dialoga in odvržejo prakso, ki jo je od nastopa mandata vpeljala ravnateljica Lilijana Stepančič. Izjemna strokovnjakinja, ki jo je domala na svoji smrtni postelji kot primerno naslednico videl dolgoletni ravnatelj Toni Biloslav, je v Obalne galerije že stopila oborožena z močjo odvetniške pisarne Mira Senice. Z njo je sklenila pogodbo, ki je bila poslovna tajnost, med svojim mandatom pa je za njeno svetovanje porabila vsaj 15.000 evrov galerijskega denarja.
Stepančičeva se brani, da brez pravne pomoči ne bi mogla delati. Pozablja pa, da ji je bila pri urejanju poslovnih zadev ponujena pomoč obalnega sindikata, v katerega je včlanjena večina zaposlenih. Pri odločanju med uglednim sindikatom in razvpitim odvetnikom je zmagala ljubljanska naveza. Ta je prinesla zaprtje Galerije A+A, predčasno odpoved delovnega razmerja kustosinji Aurori Fonda, odpoved bienalnega kiparskega dogodka Forma Viva, neizvajanje galerijske dejavnosti v Monfortu in na koncu tudi prekinitev sodelovanja s koprskim gledališčem pri urejanju skupnega občasnika Gledga. Za vse našteto bi ravnateljica zagotovo našla nešteto finančnih razlogov. Njeno vodenje je bilo navsezadnje gospodarno. Revizorka ni z debelim flomastrom podčrtala nobenega odhodka, četudi skozi svoje poročilo opozarja vsaj na to, da odvetniški stroški niso bili načrtovani.
Kje pa so razlogi za sramotno ravnanje s sodelavci? Vsaj leto dni, preden je dobila nezaupnico sveta zavoda, so ji zaposleni poslali pismo. Vanj so zapisali besede kot “naše nezaupanje”, “pomanjkljivo in nekorektno komuniciranje z zaposlenimi”, “slabo vodenje ustanove”, “neupoštevanje delovno-pravne zakonodaje”. V javnem zavodu, ki ga financiramo sodržavljani in kjer človek, četudi na robu apatije, še ima pravico do brcanja, pa so - oprostite - ljudje veliko bolj pomembni kot “gospodarno poslovanje”.