Kupovati, a ne vode

V teh sušnih pomladnih dneh v Istri se je marsikdo že začel ozirati proti strugi Rižane in njenemu izviru, še zlasti to počnejo v Rižanskem vodovodu. Predobro se namreč zavedajo, da so njihove poslovne bilance odvisne tudi od količine padavin.

A padavine vplivajo na ves istrski živelj in tudi turizem ter preostalo gospodarstvo. V zadnjih treh desetletjih bi se v Istri veliko bolje počutili, če bi se bolj kot na dež lahko zanesli na dodatno pitno vodo, namesto da vsakih nekaj let poslušamo grožnje z redukcijami na vrhuncu turistične sezone.

O tem, kje dobiti dodatno vodo, ima že vrsto let vsak svoje mnenje. Eni so prisegali na ureditev vodnega zajetja Kubed, drugi na ureditev Padeža (za 25 oziroma 50 milijonov evrov). Tretji so se navduševali nad skupno vodooskrbo Istre in Krasa (projekt bi morali končati do letos), četrti nad črpanjem vode iz bistriških jezer Mola in Klivnik (za 22 milijonov evrov), s katerima zagotavljajo poplavno varnost ... Pred šestimi, sedmimi leti je država celo rezervirala kohezijski denar za ureditev akumulacije Padež. Uvrstila ga je v evropsko finančno perspektivo, predvideno po letu 2013. Istra pa je še vedno brez zadostnih količin pitne vode.

Zdaj bodo strokovnjaki v Ljubljani proučili smotrnost nabave italijanske vode. Upoštevajo dejstvo, da čezmejni vodni viri pokrivajo več kot polovico kopnega po svetu. Toda v Istri že vseskozi kupujemo pitno vodo - le da hrvaško. Po tej logiki bi samo zamenjali eno tujo vodo z drugo. Še naprej pa bi ostajali brez lastne, opozarja prvi mož Rižanskega vodovoda.

Prav ima. Tudi hrano in energijo si povsod po svetu skušajo v čim večji meri zagotoviti sami. Pri življenjsko bistvenih dobrinah smo ljudje najraje samozadostni. Z denarjem, ki smo ga že doslej porabili za nakup pitne vode - več kot milijon evrov gre za hrvaško vodo, Rižanski vodovod pa jo kupuje tudi od Kraškega vodovoda, bi lahko v Istri že rešili vprašanje oskrbe z vodo. Pitno, da ne bo pomote.

---

---