Kultura poleti

Čas dopustov potiska v torbe za na plažo “poletno branje”, večerni vetrič je prijetnejši, če človek prisluhne koncertu, pa tudi kakšna razstava prav dobro dene. Skupni imenovalec vseh teh “kulturnih poletnih aktivnosti” pa je - da le ni pretežko. Duhamorno, filozofsko in nasploh tako, da nihče prav dobro ne razume, za kaj gre.

Podobnim predsodkom, ki se držijo tudi muzejev in galerij, stopa na rep Poletna muzejska noč. Prireditev, ki je minulo soboto v slovenskem prostoru zaživela trinajstič po vrsti, je na Primorsko prišla pred desetimi leti. Takrat je zaživela v slovenski Istri - tukajšnji muzeji in galerije so se povezali, pritegnili zraven še druge ustanove, dogodkov se je trlo, prav tako obiskovalcev v vseh treh mestih. Videti je bilo, kot da je praznik. Naslednje leto je Poletna muzejska noč mehčala tečaje vrat muzejev in galerij tudi v drugih primorskih krajih.

Muzealci in galeristi se strinjajo, da so “te noči” preusmerile korak marsikateremu obiskovalcu, ki je prej stopil mimo njihovih vrat. Da muzeji in galerije v zavesti širšega občinstva postajajo prostori “sproščenega vzdušja in kakovostnega preživljanja prostega časa”, kar je bil od začetka namen organizatorjev.

Pa vendar ... kaj nam pravzaprav tako zelo ustavlja korak, da tudi čez leto stopimo v muzej? Ali roko, da odpremo “nepoletno” knjigo? Poletnih festivalov in dogodkov, ki bi v mesta, še zlasti primorska, prinašali umetnost, je vse manj, ali pa so prisiljeni v životarjenje. Namesto kulture ima glavno besedo zabava. Ki ne zastavlja vprašanj, v kakšni družbi živimo, ki ne “teži” z dediščino, odnosom do prostora, vsebino, ampak posameznika s tem, “ko dogaja”, za hip poteši. Mu pomaga pozabiti. Zatisniti oči. Biti še naprej pasiven. Prepričan, da tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti. Pobude, kakršna je Poletna muzejska noč, družbene apatije in teme ne morejo pregnati. Lahko pa vztrajno nagovarjajo z izbiro - kultura poleti ali kultura, poleti!

---

---