Krvavi pod kožo

Če bi bila Anton Šibelja - Stjenka in Maks Fabiani danes živa, bi se na burne razprave, ki jih sproža poimenovanje komenske šole, najbrž različno odzvala. Prvi bi se morda nasmejal, ker bi živel v miru; leta 1914 rojeni Stjenka je poznal le vojno in fašizem. Drugi bi verjetno skomignil z rameni, saj se je v svojem življenju raje kot z razprtijami ukvarjal z ustvarjanjem.

Novi župan občine Komen Marko Bandelli je včeraj sicer zatrdil, da do preimenovanja šole iz OŠ Antona Šibelje - Stjenke v OŠ Maksa Fabianija ne bo prišlo, vendar je njegova napoved pred dobrim tednom, da to stori, odmevala po Sloveniji in Italiji.

Nič novega v Sloveniji. Vsako preimenovanje spodbudi iskanje črnik pik v življenju ljudi, ki so, kljub nasprotno mislečim, na svoj način pripomogli k boljšemu jutri. Stjenki mnogi, bolj potiho kot na glas, pripisujejo posredno odgovornost za kruto maščevanje nacifašistov leta 1944. Fabianiju pa, veliko bolj na glas, da je bil od leta 1921 član fašistične stranke. Pozabljamo pa, da so pisatelji, duhovniki, arhitekti in narodni heroji, z napakami in zaslugami vred še vedno le ljudje, krvavi pod kožo.

John Earle, tisti Anglež, ki je “kriv” za postavitev obeležja izginulim padalcem v Škrbini, je nekoč dejal, da je bila druga svetovna vojna čas naključij in ne razuma. Če tako razmišljamo, ugotovimo, da članstvo v fašistični stranki ne bi smelo zmanjševati pomena Fabianijevega opusa, in da so borci v tistih časih sprejemali težke odločitve, ki si jih povojne generacije ne moremo predstavljati.

Komenci bi morali biti ponosni, da so njihovo zgodovino pisali takšni posamezniki. Ne pozabimo na Karla Štreklja, ki je zapustil neverjetno zbirko ljudskih pesmi, in na srčnega dekana “taboriščnega angela” Viktorja Kosa.

Več pozornosti kot poimenovanju šole bi bilo zato treba nameniti vsebini in tistim, ki zdaj sedijo v šoli. Mogoče bodo oni končno uspeli razumeti. Ne glede na to, čigav kip bo takrat stal pred šolo.

---

---