Krvavi petek, 13.

Evropa se je po petku zavila v strah, vseh posledic v tem trenutku najbrž še ne moremo predvideti. Bomo po tem, ko so zločinci sredi velemesta znova sejali smrt, še tako zlahka kupili letalsko vozovnico za 39.99 evra in poleteli v London po nakupih, v Berlin na koncert in na Dunaj v Prater? Mnogo jih bo razmislilo več kot dvakrat. Vsi bomo živeli slabše, krč bo hujši, soseda bomo gledali še bolj postrani.

Pariški dogodki predstavljajo udarec načinu življenja, kakršnega smo se navadili živeti v liberalnih demokracijah zahoda, saj gre za udarec svobodi v vseh pojavnih oblikah. Svobodi misli, verovanja, gibanja, govora, svobodi iskanja lastne poti do zadovoljstva, svoboščinam torej, ki jih je skozi z geslo “svoboda, enakost, bratstvo” artikulirala prav francoska (!) revolucija. Zločinska gibanja, ki so zakrivila Pariz, morajo razbiti Obama in Putin, pa Hollande, Merklova, Cameron. Šefi držav torej, ki so ta gibanja omogočile, negovale, oboroževale.

Kako naj reagira posameznik, ko strah mine? Je iskanje povezav med zadnjimi dogodki in migranti na naši vzhodni meji prava pot? Je vsak približno zdrav migrant v Dobovi terorist? Ne! Ne gre pozabiti: velika večina se je v Dobovi znašla, ker je v svojem domačem okolju doživela preveč groze, kakršni smo bili priča v Parizu. Šli so tja, kjer je mir.

Slehernik lahko ta hip stori malo. Pa vendar: če bi neki John nekoč malo bolj razumel nekega Ahmeda, se Pariz morda ne bi zgodil. Zato: preprečevanje novega Pariza 2015 se začne tudi pri odnosu, ki ga kažemo do Dobove.

Civilizacije trkajo že dolgo. Ko so trčile v New Yorku, nas je pretreslo. Potem so trkale v Madridu, Londonu, Iraku, Afganistanu, Siriji, pred kratkim so trčile v rusko letalo, trčile so v Parizu. Trkajo zaradi nevednosti, nerazumevanja, zaslepljenosti. Ne le Ahmedove, Jaserjeve, Džavidove ali Omarjeve. Tudi zaradi Johnove, Hansove, Jeanove ali Janezove. Prej ko nam bo to jasno, bolje bo.


Preberite še


Najbolj brano