Košček čokolade

Vsak zdrav človek, ki preživi pet minut med prebežniki in pregnanci na slovenskih mejah, joče še dva dni. Zdravemu človeku, ki preživi minuto med komentarji slovenskih uporabnikov družabnih omrežij, se zgodi isto. A ne bi o tem. Obžalovanje in jeza imata nekaj skupnega: ne pomagata. Pomagajo poznavanje, razumevanje, razmislek, načrt in dejanja.

V Slovenijo je v zadnjih dneh prišlo največ 3500 beguncev. Za eno četrtino dvorane Stožice. Desetkrat manj, kot jih pride na Praznik češenj, toliko, kot jih v enem dnevu kupi vstopnico za Postojnsko jamo. Množica, velika za štiri do pet resnih vaških veselic, naj bi bila vir strašanske krize in nepremostljivih težav za našo urejeno evropsko državo. Ki je bila na prihod beguncev vrh vsega odlično pripravljena. Na Hrvaškem, so v en glas zatrjevali politiki, je 15.000 ljudi povzročilo kolaps. “Ne moremo več,” so obupano vzdihovali in dvigali roke. V deželi s svežo preteklostjo milijona razseljenih oseb in še bolj svežo parado vojaškega ponosa, na kateri je bila množica precej večja. Nekdo nas ima za norca.

Ne gre le za to, da so ugasnili evropska vera, vrednote, solidarnost in sočutje. Ugasnila je naša racionalnost. Tista dragocena dediščina razsvetljenstva, ki nam po vsaki stopnji norosti omogoči, da se za nekaj časa nehamo pobijati med seboj. Skupnost, ki se zna dogovoriti o željeni obliki kumar in postaviti najsodobnejši trkalnik delcev vseh časov, laboratorij fizikalnih čudežev, ni sposobna poskrbeti za peščico brezdomnih moških, žensk in otrok.

Na mejnem prehodu Harmica je v petek med nepotrebnim večurnim čakanjem na to, da nekdo pošlje dva avtobusa, omedlela petletna deklica. Dali so ji kozarec mleka in košček čokolade. Kmalu je spet čebljala in vsi so si oddahnili. To je bila kriza. Vse ostalo je proizvodnja strahu in poveličevanje nevednosti. Skrajni čas je torej, da zdravi ljudje nehajo jokati ter začnejo misliti in delati.

---

---