Košarka z nasmehom

Že dolgo ne pomnim takega veselja, ki je v zadnjih dneh zajelo Slovenijo in je vsaj za nekaj dni odgnalo vsakdanje mrke misli in slabe novice, medsebojno razklanost na take in drugačne tajkunske zgodbe in preračunljive politike. Res, tudi na finalu eurobasketa brez njih ni šlo, slovenski premier in srbska premierka sta tam na parketu delovala precej izgubljeno. Ampak kaj hočemo, na velikih športnih tekmovanjih je vedno tako.

Lepa igra pod koši je že dolgo zasidrana v naših krajih in po razpadu bivše Jugoslavije, košarkarske velesile, ni bilo malo skeptikov, ki so samostojni slovenski košarki prerokovali prihodnost v anonimnosti. Pa se to ni zgodilo. Stara šola je proizvajala mlade talente in zrasel je rod odličnih košarkarjev, ki jih je v nedeljo vsaj malo bolelo (mnogi so bili v dvorani v Carigradu), da sami niso znali in zmogli najti poti do odličja. Ki bi ga glede na svoj talent realno lahko osvojili.

A očitno niso bili dovolj modri in dovolj zreli, kot je bila ta ekipa, ki po imenih sodi med slabše v slovenski zgodovini. Ni vse v zvezdništvu, veliko je v pameti, racionalnosti in ekipnem duhu. Goran Dragić je v nekaj letih doživel izjemno spremembo v miselnosti in značaju. Na to je najbrž vplivalo očetovstvo, pomembna vloga v Miamiju v ligi NBA in osebna dozorelost. Iz tega moštva je ustvaril svoje “volčje krdelo”, ki mu je bilo povsem podrejeno, a hkrati je bil tudi sam podrejen njim. Selektor Igor Kokoškov je vedel, da ima dva umetnika v ekipi (imeti 18-letnega virtuoza Luko Dončića je še poseben privilegij), pustil jima je obilo svobode na igrišču. V tem moštvu ni bilo izgovorov o majhnosti, ni bilo preračunljivosti pri izboru tekmecev. Vodilo je bilo: če hočeš biti najboljši, moraš premagati vsakega. In ekipa je iz tekme v tekmo rasla, vse do končnice finala, ko na igrišču ni bilo ne Gogija in ne Dončića. Slovenija je igrala košarko z nasmehom. Ti zlati fantje naj nam bodo vodilo tudi jutri. Nič ni nedosegljivo. Samo želeti si je treba.


Preberite še


Najbolj brano