Kolektiv ali posameznik

Uspehi nogometnih reprezentanc na svetovnih prvenstvih in drugih velikih tekmovanjih so bili vedno povezani z zvezdniki in njihovimi predstavami. A je hkrati veljalo pravilo, da je prav na takšnih turnirjih vedno zmagoval kolektiv. Seveda so najboljše reprezentance imele liderje in izstopajoče posameznike, a so predvsem delovale kot dobro usklajen orkester.

Zato je bilo v tako kompleksnem poslu, kot je nogomet, prav od selektorja odvisno, ali mu uspe v brezhiben stroj vpeti vse zvezdnike z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, ublažiti njihove muhe in izstopajoče ege podrediti skupnemu cilju. Če so vse te komponente uspeli vstaviti v zmagovito ekipo, smo govorili o genialnih selektorjih.

To je veljalo do 20. svetovnega prvenstva, na katerem je trend občutno drugačen: reprezentance, ki so doslej najbolj navdušile, so precej, v določenih trenutkih pa tudi stoodstotno, odvisne od glavnih zvezdnikov. Ti vlečejo ključne poteze, izvajajo proste strele, dosegajo zadetke, prispevajo asistence. Ko pa so nerazpoloženi, je tudi njihova ekipa nemočna. Tipična primera za to sta glavna kandidata za zaključni dvoboj na Maracani, Brazilija in Argentina. Reprezentanca gostiteljev je v dobršni meri odvisna od svojega najmlajšega člana, Neymarja. Brez njegovega deleža si sploh ne moremo predstavljati, kako bi Brazilci prišli do zadetka. Podobno velja za Argentino, ki je povsem odvisna od Lea Messija. Selektor Alejandro Sabella je šel celo tako daleč, da na Messijevo željo v reprezentanco ni vpoklical Carlosa Teveza, tretjega ali četrtega najboljšega argentinskega nogometaša ... Podobno velja za Kolumbijo, ki igra na ramenih Jamesa Rodrigueza. In tudi za Portugalsko Cristiana Ronalda, Urugvaj Luisa Suareza, celo Italijo Maria Balotellija - koncept igre je prilagojen tem glavnim igralcem in postavljen zaradi njih.

Na drugi strani so zahodnoevropske ekipe s tradicionalnim konceptom poudarjanja kolektivnega duha, v katerem posamezniki ne izstopajo. Najbolj tipična primera sta Nemčija in Nizozemska, pri katerih preizkušena trenerja ne prilagajata igre na primer Thomasu Müllerju ali Van Persieju ali Robbenu. Podobno velja za Belgijce in Francoze (in za Kostaričane, če se omejimo zgolj na četrtfinaliste), ki pa pravzaprav niti nimajo takih zvezdnikov, da bi lahko okrog njih zgradili ekipo.

Pri zadnjih dveh zmagovalcih mundiala je bil kolektiv v prednosti. Španija in prej Italija nista imeli tako izstopajočih posameznikov, kar velja tudi za poraženca v finalih: Nizozemsko in Francijo, ter tudi za polfinaliste: obakrat Nemčijo in Urugvaj v Južni Afriki, pa celo Portugalsko leta 2006, ko je bil Christiano Ronaldo še premlad.

V tem pogledu SP v Braziliji pomeni prelom s preteklostjo. Za razliko od prejšnjih turnirjev se najboljše ekipe istovetijo z zvezdniki: skoraj tako, da nekateri ne pišejo več zmagala je Argentina, temveč zmagal je Messi; ali pa ne Kolumbija v četrtfinalu, temveč James Rodriguez v četrtfinalu ... Kateri od konceptov je boljši, je bolj kot stvar okusa, odvisno od rezultatov, ki jih bodo prinesli. Novodobni koncept z zvezdniki v prevladujočih vlogah ima omejitev le v tem, da se ga ne da uporabiti v primeru poškodbe ali kartonov glavnega virtuoza, kar jutri grozi Neymarju in Braziliji.

---

---