Koalicija v krizi

Cerarju je z dolgotrajno analizo Vebrovega primera uspelo le za nekaj dni odložiti neizogibno koalicijsko krizo, ki bi se, če bi afera Veberkom potihnila, pač zgodila kdaj pozneje. Tako se je včeraj začela uresničevati napoved, da bo preživetje vlade odvisno od privatizacije Telekoma.

Bistvo vsake koalicijske krize tiči v vprašanju, kako naprej. SD grozi z izstopom iz koalicije, vendar kam bo šla? V opozicijo v družbo ZL, ki se je na politični sceni uveljavila pretežno zaradi tega, ker je SD pri vodenju socialne politike v preteklih letih zaspala? Morda bi se SD v opoziciji, ki omogoča ležerno populistično nastopanje, lahko spet okrepila in pridobila na priljubljenosti, vendar bi to za seboj potegnilo tudi izgubo številnih delovnih mest na ministrstvih ter formalnega in neformalnega vpliva, ki ga prinaša članstvo v vladi.

Cerarjeva koalicija bi po morebitnem odhodu SD obdržala večino 46 glasov, kar bi terjalo veliko usklajenosti pri glasovanjih, na kar pa se glede na Desusovo zgodovino ne gre zanašati. ZaAB se verjetno ne bi branila vstopa v koalicijo, a s predsednico, ki še vedno zaseda dno lestvic priljubljenosti, bi koaliciji utegnila bolj škoditi kot koristiti. Tudi NSi, čeprav del javnosti Cerarjev poziv Vebru, naj odstopi, razume kot desničarsko potezo, v koalicijo ta hip ne sodi. Med njo in ostalimi visi referendum o istospolnih.

Sledijo dnevi tehtanja interesov in tudi ocenjevanja, ali je Cerar ravnal prav. Glede na to, da je kriza pod vprašanjem o privatizaciji tlela že dolgo, si je premier izbral primerno temo za njen povod. V državi, ki je bila tako rekoč do včeraj totalitarna, je nepregledno delo tajnih služb najbolj nevarna in nedopustna praksa, ki jo smemo dovoliti. Bolj ali manj nevarna od prodaje Telekoma in možnosti, da nam bodo po novem namesto domačih krvosesov kri pili tujci? Odgovor na to vprašanje velja zahtevati tudi od stranke SD, ki je sredi leta 2013 dala soglasje k seznamu za prodajo podjetij, med katerimi je bil tudi Telekom.

---

---