Koalicija brez energije
To, da na sestanku, kjer naj bi preverili, koliko energije še ima koalicija za dosego ciljev, h katerim se je zavezala v koalicijski pogodbi, koalicijskim partnerjem zmanjka energije za obravnavo enega najpomembnejših projektov te vlade, zdravstvene reforme, deluje kot cinizem. Ali pa kot pomenljiv signal javnosti, naj nikar ne pričakuje preveč.
Koalicija se je včeraj poenotila le glede zakona o drugem tiru, saj da se s sprejemanjem tega zakona mudi zaradi rokov za prijave na evropske razpise. Tudi vsebino tega zakona - tako vsaj napovedujejo javnosti, ki ima o zakonu številne pomisleke - bodo pred dokončnim sprejetjem v parlamentu še pilili. Pri vseh ostalih temah so si vzeli še nekaj časa za usklajevanje. Neenotni so glede reorganizacije centrov za socialno delo, glede zakona o demografskem skladu pa naj se še ne bi strinjali o tem, katero premoženje bi polnilo ta sklad.
Odprtih vprašanj je torej več kot odgovorov, več kot leto pred volitvami pa je vendarle še prezgodaj za spanje na izgovoru, da ni mogoče narediti ničesar več. Čaka nas torej cikel nizkoenergetskih prizadevanj in usklajevanj, vse skupaj pa bo v nekaterih primerih spominjalo na odlašanje.
V koaliciji - pravzaprav vsaki in ne le v tej, ki nam vlada - življenje rado teče na način, da obstaja cela vrsta prioritet, ki pa jih ni mogoče izpeljati, ker se vedno najde zdaj en, zdaj drugi partner, ki ima pomisleke. Na koncu te prioritete razvodenijo, kar nekam izpuhtijo, tako kot je na primer že izpuhtela prioriteta o vzpostavitvi dolgotrajne oskrbe. Z vidika državljanov bi bilo pravzaprav najboljše, da bi imela vlada eno samo prioriteto, a tisto skupno.
Če se vrnemo k cinizmu, morda takšno prioriteto koalicija celo ima. Čeprav ji zmanjkuje vsebine, ne kaže, da bi bila vlada tik pred kolapsom. Morda jo skupaj drži dejstvo, da se bo letos zavrtel kadrovski vrtiljak v številnih pomembnih državnih in paradržavnih podjetjih.