Ko vici utihnejo

Idrija je dva meseca omrežena v nočno moro skrunitev kulturnih spomenikov in kraj dediščine. Nimamo znanja, da bi si upali odgovoriti na vprašanja, kaj hočejo še neznani antijunaki s svojimi dejanji sporočiti Idriji ali komu drugemu. Čemu sporočila prestrašeno ovijajo v noč? Ali domačini, morda prišleki, sploh hočejo kaj sporočiti? Je strahopetno sekanje korenin res le plod maliganske objestnosti? Morda bolne zbirateljske strasti?

Vprašanja bi lahko nizali v nedogled. Dejstvo je, da je početje sprevrženo. Dogaja se v Unescovi Idriji, ki korenine ceni, jih ohranja žive in iz njih raste. Vrednost imajo le za tiste, ki jih cenijo. Na trgu so brez vrednosti!

A prav zablodeli trg in njegove gospodarje trgajo grafiti, ki sočasno packajo pročelja javnih stavb.

Dogaja se v brutalnem svetu, ki je nemočno soočen z uničevanjem največje dediščine v svojem vojnem delu. V Evropi, ki z našo pomočjo brutalno uničuje mater demokracije, ker se je zaradi obubožanega demosa drznila upreti božjemu kapitalu.

Na videz nesmiselno smo zašli iz Idrije v pragozd globalnega uničevanja dediščine in med uničujoče posledice njenega nespoštovanja. Policisti, ki so poklicani, da odženejo moro iz idrijskih noči, ne tavajo po svetu. Iščejo doma in vse težje ohranjajo mir nočem. Ker jih je vse manj in imajo vse manj. Pred tedni so izgubili nočno dežurstvo!

Ker v sprevrženi demokraciji ne gre krepiti varuhov miru v dobro demosa in proti vsemogočnim gospodarjem. Kot smo jih nekoč, ko smo imeli mir in se smejali vicem na račun miličarjev.

A vici, če ne štejemo prastarih, so že zdavnaj potihnili. Ko je tako, je hudo. Policistov ne maramo, a jih potrebujemo! Sposobne, močne, zadovoljne, rešene birokratske navlake. Take, ki se bodo spet smejali vicem na svoj račun in brez stisnjenih zob sekali korenine kriminalu ... Vse do prevelike objestnosti, za katero, upajmo, v Idriji gre. A naj mesto to, za miren sen, čim prej izve !

---

---