Kje bodo tiste stezice

V toskanskem Cercaldu vse leto vrvi množica turistov, ki si najraje ogledajo domnevno rojstno hišo italijanskega velikana renesanse Boccaccia. Domnevno zato, ker se celo zgodovinarji ne morejo zediniti, kje natanko se je rodil sin firenškega trgovca in Parižanke. A čeprav se morda stvaritelj Dekamerona ni rodil v hiši in je morda v njej preživel kratko obdobje, so jo Italijani spremenili v turistično znamenitost.

Med ogradami naše domovine se prevečkrat soočamo z obrnjenimi zgodbami. Ne vemo, kaj bi s tem, kar nam je na majhen kos zemlje tako blagovoljno natrosila narava.

Tudi Mašun ni izjema. Čeprav ima najstarejše gozdno naselje v snežniških gozdovih vse naravne danosti za razvoj prvovrstnega turizma (posebej zimskega) in tudi trume turizma željnih obiskovalcev, občina v vseh teh letih ni prav natančno vedela, kaj bi z vsem tem počela.

Nastajali so načrti - takšni in drugačni - celo precej megalomanski z ogromnim hotelom in centrom dobrega počutja. Rojevale so se želje - po lepih smučiščih, z naravo povezanih zimskih športih, zadovoljnih turistih, ki bi jih z obiski gozdnega bisera pritegnili tudi v druge kraje v občini in imeli kaj več tudi od njihovih denarnic.

A uresničilo se je bolj malo. Če za turiste s kuhinjo, prenočišči, prireditvami in nekaterimi športnimi aktivnostmi (med katere smučanje ne sodi več, saj je skrb za smučišče postala predraga) ne bi poskrbeli lastniki tamkajšnjega gostišča, bi od turizma na Mašunu ostal le ništrc.

Kdor bo pohitel s pojasnili, da na Mašunu velikih projektov ni mogoče izpeljati, ker je postavljen v kot kočevski medved zaščiteno Naturo 2000, bo imel seveda prav.

A Mašun velikih posegov niti ne potrebuje. Dovolj bi bilo že urediti razpadajoče objekte, dostojno smučišče, cesto in komunalno infrastrukturo.

To bi uresničil nov OPPN. Če le - kot mnogi podobni predhodniki - ne bo ostal v občinskem predalu.

---

---