Kdor čaka - se načaka

Nekdo je nekoč izračunal - najbrž med čakanjem -, da Nemci v letu dni skoraj pet milijard ur porabijo samo za čakanje v prometnih zastojih. Koliko ur natančno so na obvoznico čakali Bistričani, ni do sedaj preračunal še nihče. A tako, na oko, lahko z gotovostjo zatrdimo, da - veliko.

Zgodovina bistriške obvoznice se vleče kot jara kača. Zasnove načrtov so se začele rojevati že pred 20 leti. In skupaj z napovedmi županom in ministrov smo v tem času obvoznico že nekajkrat zgradili na papirju tudi v našem časopisu.

Čeprav je tako Slovenija kot Ilirska Bistrica poznala čase precej debelejših proračunskih krav, je gradnja obvoznice stekla skoraj na robu svetovne krize. Saj ne, da bi se pritoževali. Bistričani so - po sesutju skoraj vsega gospodarstva in še marsičesa v občini - končno nekaj dočakali.

Sicer še ne povsem, saj že konec poletja napovedan zaključek gradnje obvoznice še kar traja in traja. Asfalt namreč ni dovolj. Treba je urediti pločnike, osvetljavo, zelenice. Podreti hiše v okolici, iz katerih so predhodno izselili lastnike. Spremeniti križišče v krožišče, tega pa še okrasiti z rastlinami ... Skratka - mimogrede se zgodi, da se nepredvidenega dela nabere še za skoraj pol leta.

Bistričani bi načeloma lahko rekli: če smo čakali 20 let, pa dajmo še nekaj mesecev. A praksa kaže, da so se očitno načakali dovolj, saj jo zadnje tedne po še nedokončani obvoznici ubere vse več voznikov.

Opozoriti je sicer treba, da je takšno početje po gradbišču - kar obvoznica še je - ne le neodgovorno pač pa tudi nevarno. Tako za voznika kot za delavce, ki ob ali na cesti še vedno opravljajo dela.

Zaradi varnosti je torej še kakšen mesec modro počakati. Čeprav tudi to ni zagotovilo za konec čakanja. Marsikateri občan že vidi, kako bo moral v poletni vročini spet čakati - ob zavoju na obvoznico, ob novem semaforju, ob turističnih prometnih zastojih ...

Lahko se tolaži le, da bo tedaj Bistričan vsaj v nečem podoben Nemcem.

---

---