Kdaj pa o Madžarih?

Zakon o drugem tiru pač ni družinski zakonik. Čeprav se je vzdušje na predreferendumskih soočenjih na trenutke zdelo zelo podobno kot pred odločanjem o družinskem zakoniku. A na koncu se je potrdilo: zakon o drugem tiru večine Slovencev ne zanima oziroma o tem nočejo odločati. To, da se je zaradi slepih črev debate, ki jih referendumska soočanja pri nas omogočajo, morda še več volilcev odločilo, da ne gredo na referendum, pa tudi razumemo. Čeprav so s tem “dali glas” zakonu.

Upali smo, da bo vladna stran v soočenjih dovolj izzvana, da bo morala končno prepričljivo pojasniti, zakaj v projekt vključuje kapitalski delež Madžarske in predvsem, kaj bodo madžarski strani dali v zameno za 200-milijonski vložek. Ampak ne, debata se ni razvila v to smer.

Največ časa smo poslušali o trasi drugega tira. Strel v prazno. O trasi smo se, dragi volilci, temeljito podučevali pred 15 leti, ko so jo umeščali - in tudi umestili - v prostor. In nato še med postopkom za okoljevarstveno soglasje s čezmejno presojo vplivov na okolje. Takrat so se prebivalci od Kopra do Divače udeleževali javnih obravnav in razgrnitev ter debatirali o trasi. Vendar ne predlagatelja referenduma Kovačiča, ne profesorja in podjetnika Duhovnika, ne drugih, ki nenadoma hočejo drugačno traso, tam nismo srečevali. In nenazadnje: vsaka morebitna druga trasa bi morala skozi novo čezmejno presojo - in res nas zanima, kako hitro in dobrohotno bi Italijani zdaj dali svoje soglasje.

Teh idej je zdaj konec, upamo. Vladni strani pa se kljub temu ni treba ne vem kako glasno razglašati za zmagovalca. Nenazadnje bo treba nenavadno vlogo Madžarske na naših tirih in v pristanišču pojasniti v parlamentu, ki mora potrditi meddržavno pogodbo o tem vložku.

Pritisk civilne družbe na vlado je že prinesel nižjo ocenjeno vrednost proge in sklep o dvotirni progi. A prostora za izboljšan, cenejši in hitrejši projekt drugega tira je še veliko.

---

---