Kamen za vratom

Gospodarstveniki nenehno trdijo, da od države ne potrebujejo pomoči, temveč samo normalne pogoje za delo. Da jih ne davi z nepotrebnimi zapleti, birokratizmi. Potem bodo delali in plačevali davke, iz katerih bo država plačevala javni sektor in vzdrževala socialno državo.

A ostajajo neuslišani. Šolski primer tega so kamnolomi gradbenih podjetij, ki so končala v stečaju.

V normalnih tržnih gospodarstvih bi ob stečaju lastnika kamnolom pristal, skupaj z vsemi stroji, opremo in delavci, v rokah novega lastnika. In delal naprej ter seveda plačeval državi koncesnino in davke, delavcem pa plače.

Pri nas ne. Pri nas se postopki stečaja, pridobivanja služnosti, prenosa rudarske pravice in tolmačenja zakonov vlečejo tako dolgo, da ostanejo kamnolomi brez rudarske pravice in tehničnega osebja, vmes zarjavijo še stroji in oprema in kamnolomi nehajo obratovati. S tem seveda izgubijo upniki, saj lahko cene kamnolomov na dražbah strmoglavijo tudi za štiri petine. A ne samo oni.

Še večjo in bolj dolgoročno škodo bodo utrpela gradbena podjetja, vezana na te kamnolome. Gradbinci vedo: na trgu smo lahko konkurenčni samo, če gramoz in pesek pripeljemo iz bližnjega kamnoloma. Če ga vozimo čez pol Slovenije, se posel ne splača več. Enako velja za izdelovalce betonskih mešanic, ometov in drugih izdelkov, v katerih je glavna sestavina drobljena ali mleta kamnina. V primeru kamnoloma sežanskega Kraškega zidarja visita na nitki usodi dveh takšnih podjetij: PGM in Baumit. Prvo se ponaša s sodobno tehnologijo, ki med drugim iznad kamnoloma sesa kamninski prah in ga, ker je uspešno prestalo zahtevne standarde, celo prodaja kot dodatek živalski krmi. Baumit uspešno prodaja svoje malte prav zaradi vsebnosti kakovostnega kraškega apnenca.

A državnih uradnikov to ne gane kaj dosti. Zanje so pomembni predpisi, četudi si jih tolmačijo vsak po svoje in leta (pre)dolgo.

#180-kamnolomi-muz


Preberite še


Najbolj brano