Kam po brezbarvni tartuf?

Istrske občine ne bodo več vlagale v projekt, s katerim bi Istri zagotovili dovolj pitne vode in Krasu izboljšali sistem. Zakaj so se tako odločili ob morju, kjer jim skoraj vsako poletje zmanjka pitne vode?

Ker so pri uresničitvi tega projekta odvisni od evropskega denarja, tega pa v zdajšnjem operativnem programu evropske kohezijske politike ni dovolj, vsaj za področje urejanja vodovodnega in kanalizacijskega omrežja. Večino denarja bodo porabili za sofinanciranje enajstih projektov hidravličnih izboljšav vodovodnega sistema na različnih koncih države. Za projekte torej, kakršnega so v Istri že izpeljali. Ali, povedano z nekoliko ironije: vodovodno infrastrukturo v Istri so že posodobili, zdaj ji morajo le še zagotoviti zadostne količine vode! Če odmislimo, da bi se morali zadev lotiti v nasprotnem vrstnem redu, saj tudi cest niso gradili, dokler ni bilo avtomobilov, nam ostane ključno vprašanje: kje dobiti zadostne količine tega brezbarvnega tartufa?

Prvi mož Rižanskega vodovoda že vrsto let prisega na vodno zajetje, najprej v Kubedu, potem ob potoku Padež v Brkinih. Toda država je v obeh primerih na koncu potegnila ročno zavoro, čeprav so zajetja smiselna tudi zaradi vse bolj neenakomerne razporeditve padavin. Ob viških vodo zajemaš, rabiš pa jo, ko je suša. Tako počnejo naši sosedje Hrvati, ki nam vodo lahko prodajajo prav zato, ker imajo zajetje Butoniga. Od njih in Kraševcev Rižanski vodovod v teh dneh kupuje že več kot polovico potrebnih količin. V sistem jo pošilja skoraj 36.000 kubičnih metrov dnevno, vendar jo le 16.000 do 17.000 načrpa iz rižanskega vodnega vira. Na vrhuncu sezone običajno kupuje dve tretjini vode, ob izjemno sušnih letih, kakršno je bilo pred tremi leti, pa je bil povsem odvisen od tuje vode.

Kupovati jo mora tudi, ko je ima sam dovolj. V tem pogledu bi bila cenejša poletna desalinizacija - razsoljevanje morske vode. Morje ne presahne, niti ob največjih sušah ne.

---

---