Kajmak in tir
Ko to pišemo, poslanci že vse popoldne debatirajo o drugem tiru, in ko to berete, je zakon o drugem tiru verjetno že sprejet.
Politikov smo se o drugem tiru v 20 letih veliko naposlušali. Zdaj je naposled prišel čas, ko govorijo - o vsebini: dejansko o gradnji, o eni predorski cevi ali dveh, o tem, kdo, koliko in kdaj bo financiral, in kdo, koliko in kdaj odplačeval kredite zanj ... Dobro je, da končno govorijo o konkretnih zadevah. Velika škoda pa je, prvič, da je do začetka resne debate prišlo dve leti prepozno, in drugič, da ministrstvo številnim pomislekom še vedno ne prisluhne.
Če bi snov, ki so jo včeraj premlevali poslanci, vzeli pred dvema letoma, bi do danes - s široko in strokovno javno razpravo - lahko prišli do pametne rešitve in širokega konsenza za model gradnje in financiranja drugega tira. Tudi s posebnim zakonom za 27 kilometrov proge, če je že potreben. Če bi bil cilj resnično priti do najboljše rešitve, seveda.
Ta vlada poudarja, da je projekt po 20 letih premaknila z mrtve točke. No, na pristojnem ministrstvu so v dobrih dveh letih šli skozi pravo metamorfozo: od tega, da tira ne potrebujemo, prek tega, da je edini zveličavni način gradnje s tujim zasebnim vlagateljem, in obratom, da bosta “zasebna” vlagatelja kar domača Luka in SŽ, pa vse do zadnjega prepričanja o nujnosti vložka (ali kredita) države Madžarske in preobrazbe javno-zasebnega v javno-javno partnerstvo. Če smo še tako benevolentno razpoloženi, danes torej težko zaupamo, da je pa zdaj prav ta zakon res optimalna rešitev. Saj se tudi ministrstvo še išče, če je na svoj 50 členov dolg zakon samo vložilo več kot 20 dopolnil.
Kako naj zaupamo v najboljše namene te vlade z drugim tirom, če je, denimo, pravilnik o kakovosti kajmaka v javni razpravi mesec dni, zakon o milijardni naložbi v drugi tir pa je bil vsega tri delovne dneve? Škoda. Tako pa včeraj poslanci še niso dobro glasovali, ko se je že govorilo o zbiranju podpisov za referendum.