Kaj pa po sezoni?

Primorski turizem v letošnji poletni sezoni ponuja podobno sliko, kot pri bližnjih sosedih. Avgustovski obisk je bil dober, podoben lanskemu, julijska luknja je bila zaradi ugodnejše ponudbe konkurence iz južnejših delov Evrope, ukrajinske krize in slabega vremena očitnejša, gorska letovišča pa so doživela precejšen osip.

Slovenska posebnost je nelagodje v nekaterih velikih kolektivih, saj so družbe preveč zadolžene in željne kupcev nekaterih hotelov, osveževanje ponudbe, nujne v ostrih konkurenčnih razmerah, pa je manj dinamično, kot bi lahko bilo glede na tekoče poslovanje.

Pravzaprav je za turistične ponudnike na Primorskem največja past sezonskost. Bovcu se pozna zlom zimske ponudbe, mokro poletje le še povečuje boleča dejstva. Ob morju sezono podaljšujejo s kongresnim in spa turizmom, a jim, zlasti v Portorožu, za bolj optimistično sliko umanjkajo dnevni gostje. Drži, da je v Sloveniji in Italiji draginja, a drži tudi, da ima koncept ponudbe preveč vrzeli. Med njimi sta gotovo preohlapna povezanost in usklajenost obmorske in zaledne ponudbe, ki imata ob nekaj biserih, vrednih posnemanja, tudi povsem enake pomanjkljivosti kot pred desetletjem ali še več.

Povezanost na domala vseh ravneh je ključ za brušenje turistične ponudbe in tudi za usmerjeno promocijo, brez katere v odprti svetovni konkurenci niti slučajno ne gre. Zagate žal niso rešljive z zamenjavo enega ali dveh pristojnih, čeprav so turistični izpleni z ustreznim pogledom odločevalcev hitro ugodnejši.

Dober letošnji primer je Nova Gorica s tamkajšnjim Hitom, ki na Slovenski turistični borzi napovedano usmeritev v širši prostor in k novim doživetjem že udejanja, Postojnska jama pa po konsolidaciji beleži zgolj še rast obiska.

Kot vselej: imamo številne perspektivne fragmente, ki čakajo na povezovalce. Če jih ni na vrhu, jih je tudi spodaj težko najti.


Preberite še


Najbolj brano