Kaj je sivka?
Včeraj sta se na Primorskem končala dva dogodka, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega: v Novi Gorici državno plesno prvenstvo, na Krasu peti festival sivke. A čeprav je vsak privabil svoj krog udeležencev in obiskovalcev, imata oba dogodka tudi veliko skupnega: na obeh se je izkazalo, da je v tej majhni in prezadolženi deželici ogromno ljudi, ki dobro in trdo delajo. Plesalci dosegajo celo vrhunske evropske in svetovne uspehe.
Pridelovalcem sivke in plesalcem pa je žal skupno še nekaj: naša država nima pojma, kaj z njimi početi. Ne ve namreč niti, v katero rubriko ali resor naj jih uvrsti.
Tako ministrstvo za kmetijstvo že nekaj let tuhta, ali je sivka dišavnica, zelišče ali trajnica. Kar ni nepomembno, ker je od tega odvisno, na katere razpise se lahko sivkarji prijavijo. Zdaj se ne morejo na nobenega.
Pri plesu je (bilo) podobno. Najprej sta si številne plesne zvrsti kot vroč kostanj podajala kulturni in športni resor. Za kulturo je bil dovolj kulturen samo balet, šele počasi je pod svoje okrilje sprejela sodobni ples, pa še tega bolj ali manj na papirju in bolj kot ljubiteljsko dejavnost. Za šport so plesi premalo “športni”, čeprav potrebujeta hiphop ali breakdance neprimerno boljšo telesno pripravljenost kot, denimo, streljanje ali dirkanje z avtomobili. A počasi se je šport nekaterih plesov, ki jih pleše tri tisoč registriranih plesalcev modernih plesnih tehnik (veliko pa še na črno), le “usmilil”. Nekaj pa jih še zaman trka na vrata pristojnih.
Zato je med mladimi, ki so v zadnjih letih zapustili Slovenijo, tudi nekaj uspešnih plesalcev. Ki zdaj kot plesni učitelji in koreografi plačujejo davek drugim državam.
Mi ga pa plačujemo osivelim stricem in tetam, ki se oklepajo položajev, da lahko pod krinko javnega ali nacionalnega interesa polnijo svoje zasebne žepe. Mar ne bi kot davkoplačevalci poleg politikov na štiri leta zamenjali še nesposobne birokrate, olimpijski komite in podobne odločevalce?