Jusi za jutri

Predlog novega zakona o agrarnih skupnostih, ki ga je prejšnji teden sprejela vlada in ga zdaj čaka še potrditev v parlamentu, prinaša za skupnostno lastnino na Slovenskem kar nekaj sprememb.

Bile so nujne, saj je zakon iz leta 1994 omogočil ponovno vzpostavitev agrarnih skupnosti, vendar se do danes niso vzpostavile vse; premoženje, ki jim ga je država vzela z nacionalizacijo po vojni, je le deloma vrnjeno. In tudi s tistim, ki so ga dobile nazaj, skoraj ne morejo gospodariti.

Razlog za slednje je prav ta zakon, po katerem država lastnine, ki jo je po vojni vzela skupnosti, ni vrnila skupnosti, temveč njenim članom. Zato lahko z njo razpolagajo člani (s popolnim soglasjem), na enak način se tudi deduje. In tako se je v dobrem desetletju, odkar so prve skupnosti dobile vrnjeno premoženje, ta lastnina marsikje razdrobila med stotine lastnikov. Pridobiti njihovo popolno soglasje za gradnjo gozdne ceste ali oddajo pašnika v najem pa je nemogoče.

Predlog novega zakona nekaj teh napak popravlja: en delež lastnine bo lahko dedoval samo en dedič, praviloma tisti, ki živi na območju lastnine. Za sklenitev pogodbe bo dovolj na zboru izglasovana večina, podpisal jo bo predsednik. Lažje gospodarjenje bo bržčas tudi povečalo interes solastnikov, da ostanejo člani in solastniki.

Toda vseh napak tudi novi zakon ne rešuje. Med drugim še vedno ostajajo solastnice skupnega premoženja občine, čeprav nikoli ni bilo njihovo. Predvsem pa zakon ni omogočil tistim skupnostim, ki se še niso vzpostavile, da bi to storile in dobile nazaj svojo lastnino ali uveljavile odškodnino za posest, ki so jo izgubile med nacionalizacijo. In te je ogromno. Pred 150 leti je bilo v skupni lasti kar 20 odstotkov slovenske zemlje, zdaj jo je le še 3,6 odstotka.

Kar je škoda. Zgodovina namreč kaže, da je skupna lastnina, ki je starejša od zasebne, najbliže trajnostnemu gospodarjenju, saj je njen moto ohraniti lastnino dedov za vnuke.


Preberite še


Najbolj brano