Jeza in jezovi

Da so župani jezni na predsednika vlade, je v normalno razviti državi nekaj povsem običajnega. Da centri periferiji očitajo obsedenost z lastnimi majhnimi problemi, periferija pa središča vidi kot brezčutne pijavke, pa tudi.

A napetost med prestolnico in slovenskimi občinami je v zadnjem obdobju pri nas dosegla nevarne vrednosti. Zdi se, da morajo občine nositi čedalje večji delež bremena uravnoteženja javne porabe. In da se vlada, raje kot da bi omejila razsipnost na svojem lastnem dvorišču, odloča za reze po ne prav častnem načelu “daleč od oči, daleč od srca”.

Še posebej simptomatično je, da se je nov napovedani rez zgodil na področju, ki je tesno povezano z energetiko, saj je ta v Sloveniji že pregovorno igrišče velikih, polje nenadzorovanega pohlepa ljudi, ki bi spili reko, če bi jo lahko.

Soške elektrarne so imele v preteklem letu skoraj osem milijonov evrov dobička, štiri milijone so dali samo za plače. Slovenska elektroenergetska podjetja so, kljub izgubi v Šaleški dolini, v letu 2014 ustvarila skoraj okroglih sto milijonov dobička. Ob teh številkah in ob nizu afer o nenadzorovanem energetskem trošenju je podatek, da namerava država prihodnje leto, če odštejemo kohezijske projekte in investicije v elektrarniško infrastrukturo, v urejanje voda vložiti borih enajst milijonov evrov, katastrofalen.

Reke so imele, še preden so prišli begunci, navado, da se niso menile ne za občinske ne za državne meje. Resna ekonomska in okoljska politika jih zato obravnava kot kompleksne in enotne sisteme ter hkrati razmišlja o varnosti, ohranjanju narave, gospodarskem razvoju, turizmu in kakovosti življenja. Če bi bila namera vlade, da občinam vzame koncesnine in jih usmeri v skupni sklad, namenjena takemu velikemu poenotenju, bi bila jeza županov nepotrebna. A glede na izkušnje je bolj verjetno, da je to le nova poteza države, ki apetitom le redko postavi jezove, še posebej v energetiki.

---

---