Je morje res čisto?
Preveč kuharjev pokvari jed, pravi znani rek. Tudi majhno slovensko morje kvarijo preštevilne dejavnosti, pomorski promet, pristaniška dejavnost, industrija, (navtični) turizem, ribištvo, kmetijstvo v neposredni bližini ... Plinskega terminala naši sosedje Italijani resda ne gradijo, toda našemu morju se menda obeta razsoljevanje, katerega stranski produkt je dvakrat bolj slana voda brez hranilnih snovi in živih organizmov. Slovenski ribiči pa zadnjih pet let opažajo, da je rib vse manj in so vse manjše, tudi sardele, ki so že od nekdaj polnile Delamarisove konzerve. Opažajo pa ribiči vse več meduz in morskih klobukov.
Pa vendar je naše morje, ki ima vsega skupaj 46 kilometrov obale, čisto, bolj čisto od rek in jezer po državi - vsaj glede mikrobioloških snovi, ki jih redno preverjajo in jih je bistveno manj, odkar so v Piranu in Kopru dogradili čistilni napravi.
A ker se hudič skriva v malenkostih, so tudi v morju vse hujša težava ostanki mikroplastike. To so niti petmilimetrski delci plastičnih odpadkov, ki jih v morje vnašamo z uporabo kozmetike, abrazivnih sredstev in industrijskih peletov ali pa nastajajo z razpadanjem plastičnih odpadkov oziroma ob pranju sintetičnih oblačil. Ker so izjemno majhni, prehajajo skozi čistilne naprave. Čeprav o njihovih učinkih na morske organizme ni še dosti znanega, jim zaužitje plastičnih delcev lahko poškoduje prebavni trakt. Iz teh delcev pa se lahko kasneje sproščajo kemikalije, ki jih dodajajo proizvodnji plastike, in v organizmih delujejo kot hormonski motilci ali rakotvorne snovi. S prehranjevalno verigo zlahka zaidejo v človeški organizem.
Kdaj bomo torej začeli zadrževati te delce? Pravzaprav - kdaj jih bo EU prepovedala, kot je pred 14 leti prepovedala uporabo strupenih TBT-spojin za premaze plovil in zaščito pred obraščanjem z algami?
Da ne bomo rib kmalu le še gledali in v morje pomočili kvečjemu palec na nogi ali pa še to ne.