Jabolko na dan ...

Če so naši dedje vedeli, da jabolko na dan odžene zdravnika stran, si kaj podobnega danes ne bi upali z gotovostjo trditi. Odvisno od jabolka, njegove obdelave in prevožene poti, ki jo naredi najprej od bogve kje do trgovskih polic in nato do naših želodcev. Zavidljiva pohvala torej onim, ki jabolko (in ostalo sadje in zelenjavo) še lahko utrgajo na domačem vrtu ali njivi. Ali pa ga - svežega iz sadovnjaka - ponudijo kupcu.

Danes jesti “zdravo”, torej neškropljeno, s kemikalijami neobdelano in v domačem okolju vzgojeno hrano namreč ni nič več samoumevno. To dobro vedo tisti, ki morajo kupovati kitajski česen ali egipčanski krompir, španske paradižnike ali poljsko rdečo peso. Slovenija že dolgo ni več samooskrbna niti s tistimi pridelki, s katerimi bi lahko bila - denimo, s krompirjem.

Svoje k temu dodajo še vremenske neprilike, ki oklestijo pridelke, pa naj bo to toča ali pa suša, ki v teh vročih dneh že seje strah med kmetovalci.

Toda na vreme se ne gre izgovarjati. To je bilo in bo takšno, kot pač je in kakršnega smo s sodobnim načinom življenja poustvarili. Na prodajalce iz drugih držav, ki nižajo cene in domačine ogrožajo s konkurenco, se tudi ne gre kaj prida jeziti. Smo pač v tržnem sistemu, kjer se vse - celo hrano - gleda skozi prizmo čim nižjih stroškov in čim večjega zaslužka. Tak sistem smo si ustvarili in takšnega živimo.

Lahko pa okaramo sami sebe. Ker pišemo in dovolimo pisati zakone in odločbe, ki vse bolj zatirajo domačo pridelavo hrane in premalo poskrbijo za tiste, ki so to “zdravo” hrano še pripravljeni pridelovati. Odločbe, ki v želji po dobičkih odrivajo domače kmete in še bolj široko odpirajo poti v supermarkete multinacionalk. Pravila, s katerimi dobičke naših paradnih blagovnih znamk hrane in pijače po novem namesto nas kujejo tujci.

In kaj, če ob vsem tem neka mala tržnica z domačimi pridelki v nekem mestecu ostaja zaprta. Saj je čisto blizu velika trgovina z ogromnim česnom in bleščečimi zelenimi jabolki.


Preberite še


Najbolj brano