Iz krivice v krivico

Zgodba o vipavski Adriji in Mlinotestu kaže, da zgodbe tranzicije še niso končane in zdi se, da še lep čas ne bodo. Danes, ko je začetek tranzicije že četrt stoletja (!) daleč, še vedno spremljamo neljube posledice denacionalizacije. Procesa, ki je bil nujen, zgodovinsko gledano pravičen in pravilen, a vendarle ne vedno izpeljan na pravičen način. Denacionalizacijski upravičenci so nesporno upravičeni do vrnitve po vojni odvzetega premoženja, zahodna civilizacija je pač utemeljena tudi na nedotakljivosti lastnine. Po vojni ta načela niso kaj prida štela, danes je drugače.

A v primeru vipavskega gostišča se pri popravljanju ene krivice, kot se zdi, ustvarja novo. V ajdovskem Mlinotestu bijejo sodno bitko, saj jim za vratom kot mlinski kamen visi tožba za plačilo odškodnine denacionalizacijskim upravičencem. Ti so zaradi nezmožnosti uporabe objekta od Mlinotesta sprva zahtevali 2,7 milijona evrov. Prvostopenjsko sodišče je Mlinotestu skupaj z obrestmi do današnjega dne dosodilo plačilo 900.000 evrov. Pri tem ni upoštevalo, da Mlinotest nikoli ni bil zemljiškoknjižni lastnik objekta in da ga od leta 1998 ni uporabljal. A to očitno v dosedanjem postopku ni bil dovolj močan argument. Mlinotestu zdaj bolj kot iskanje zaupanja vrednega lastnika ter vsakodnevna bitka na neizprosnem tržišču za vratom kot mlinski kamen visi grožnja, da se bo, ne po lastni krivdi, znašel v težkem položaju. Morebitno plačilo 900.000 evrov brez odloga bi družbo, ki je trenutno največji zaposlovalec v ajdovski občini, lahko pahnilo v likvidnostne težave. Ob tem se nehote poraja občutek, da je Mlinotest v tem primeru zgolj idealna tarča za zaslužek. In to na račun sodne prakse, ki je doslej upravičencem, upravičeno ali pa tudi ne, priznavala precej velikodušne odškodnine. Breme nadomestil pa nalagala denacionalizacijskim zavezancem in tako pred določenim delom odgovornosti za dolgotrajne postopke zavarovala državo.


Preberite še


Najbolj brano