Integracija za malico

Vesna Humar
sobota, 18. marec 2017

Neka desničarska stranka je pred časom v Italiji pripravila akcijo za pomoč družinam v socialni stiski. Bili so pristaši načela “najprej našim, potem tujim”. Ki je na prvi pogled precej blago in zdravorazumsko, ampak je v resnici prav globoko in perfidno nehumano. Ker predpostavlja, da imajo pravico do uresničevanja temeljnih človekovih potreb, kot so socialno sprejemanje ali streha nad glavo, le ljudje določene krvi in maternega jezika. Ampak to le mimogrede. Italijanski dobrodelneži s čutom za domovino so na tablo napisali, da je hrana, ki so jo delili “le za italijanske družine”. Ponujali pa so - čevapčiče. V okolici Tržiča kakšnih šest mesecev živi 22-letni fant iz Gambije. Pravijo, da dobro kuha, sploh ribe. Začimbe kupuje nekaj kilometrov stran pri Bangladešcih. Ampak pošteno prizna, da ima najraje pico. Eno je torej, kaj ljudje govorijo in kaj se jim zdi, da mislijo. Drugo pa je, kaj jejo. V drugem je običajno veliko več resnice.

Kuhinja je, pregovorno, območje žensk. Indijka v Trstu, pakistanska mater v šotorih grškega zasilnega taborišča, albanska priseljenka v stanovanju v Ljubljani in slovenska gospodinja v Kortah, Podgradu ali Kobaridu so popolnoma enake, ko kuhajo kosilo. Vzamejo sestavine, ki jih najdejo v hladilniku in shrambi, razmišljajo o tem, kako jih čim bolje uporabiti, in pri tem godrnjajo nad izbirčnimi otroki. V vsakem trenutku imajo stično točko. In jo nenehno tudi uporabljajo. Že desetletja in stoletja so recepti prvi znak resnične multikulturnosti.

Svet bi bil lepši in visoko zveneča beseda “integracija” bolj razumljiva, če bi razmišljali v kuhinji, namesto da to počnemo v dnevni sobi. Prvič zato, ker v kuhinji ni televizije. Drugič zato, ker je tam lažje razumeti, da si vsako živo bitje zasluži krožnik dobre mineštre, pa naj bosta v njej ohrovt in klobasa ali jagnjetina in curry. Ter tretjič, in predvsem, ker so klobase s curryjem dobre, ohrovtovi zavitki z jagnjetino pa tudi.


Povej naprej: