Igrati se boga ...?

Ko je januarja odjeknila novica o domnevno prvi opravljeni evtanaziji pri nas - kaznivem dejanju - sta osupnili tako zdravstvena stroka kot laična javnost. A je stroka razprave o smiselnosti vpeljave evtanazije obrzdala: “Počakajmo na izsledke kriminalistične in ostalih preiskav v zvezi z zdravnikom Ivanom Radanom!” Kot da bi že tedaj (vsaj nekateri) dobro vedeli, da je srž problema drugje ...

Tako imenovani “primer Radan” znova odmeva. Slabega pol leta kasneje prihajajo na dan vse srhljivejše ugotovitve. Že na podlagi doslej delnih informacij se zdi, da je ozadje tega primera zapleteno in presega le omenjenega zdravnika. Ta naj bi si, kot trdijo nekateri zdravniki, prepogumno vzel preširoka pooblastila. Misleč morda, da je lahko, četudi zgolj iz humanosti poklica, tu in tam odrešilni beli angel smrti ... Ali, kot je vse bolj slišati tudi med zdravništvom - rabelj.

Prezgodaj je sicer karkoli sklepati. Neprimerno, neodgovorno in preuranjeno bi bilo koga in kogarkoli vnaprej obsojati. Kaj šele pribijati na križ in mu umazati ime.

A ob podatkih, ki curljajo v javnost, sta stroka in laiki vse bolj zgroženi. Zastavlja se vse več utemeljenih vprašanj. Kako je mogoče, da naj bi šlo kar za dvajset kaznivih dejanj in za kar sedem domnevnih ubojev, pa tega ni nihče opazil? Kako so lahko že ob prihodu Radana na nevrološko kliniko, ko so vedeli, da ima težave z zasvojenostjo, nad njim bdeli le eno leto? Kako nihče od kolegov - če si je Radan res sam predpisoval zdravila, tudi pomirjevala - tega ni nikoli opazil? Kako so vsi, ki so delali z njim (in kaj opazili), vse do nedavna molčali?

Tudi zdravniki, ko gre za zlorabo psihoaktivnih snovi, niso izjeme. Redkeje, a se to dogaja. Ponekod take zdravnike osamijo in jih prisilno zdravijo njihovi sodelavci. Tudi to je znano. Pa tudi: če bi pri nas že ugriznili v problematiko legalizacije evtanazije, morda Radanov ne bi bilo. Takrat najbrž nikogar ne bi prešinilo, da bi se igral boga v belem ...

---

---