Hlad in toplina

Najprej smo obstali. Dobesedno. Poledenelim cestam ni bila kos nobena zimska oprema. Potem smo strmeli, ko smo gledali debele ledene oklepe na drevju in električnih žicah, poslušali kot na fronti glasno pokanje dreves, ki so se lomila pod težo žleda, in zijali od začudenja, ko so se jeklene konstrukcije daljnovodov zvijale kot gumijaste igračke.

Ni bilo druge kot priznati: da, zelo majhen in zelo nebogljen je človek, ko njegove civilizacijske pritikline z enim gumbom ugasne nekaj stopinj temperaturne razlike zraka pri tleh in nekaj kilometrov nad nami. Te so nas kot za šalo okovale v led in ohromile naše običajno početje.

Leto dni kasneje so nekateri vtisi še vedno močni. Tudi o izjemni solidarnosti med ljudmi, ki se je tedaj izkazala. O že skoraj nečloveški požrtvovalnosti gasilcev in pripadnikov Civilne zaščite, pa tudi vojakov, ki so tedaj z motornimi žagami reševali uklenjene vasi kot princ v trnje ujeto Trnuljčico, prinašali vodo in priklapljali agregate, reševali najbolj nedostopne domačije. Nekaterim, predvsem gasilcem, smo se vsaj spodobno zahvalili, vojakom in elektrikarjem, ki so plezali po ledenih drogovih, da smo mi lahko na toplem prižgali televizor in računalnik, že malo manj. Saj so res opravljali svoje delo, a opravljali so ga bolje, kot ga nekateri drugi poklici. Naši politiki, denimo, ki so tiste dni res šli na teren, si ogledali prizadete kraje, obljubili hitro pomoč, potem pa nanjo večinoma pozabili.

Nekaj tisočakov so občine prejele, a to ni niti desetinka denarja, ki so ga morale postrgati po občinskih blagajnah, ki jih je država te dni še malo osiromašila. Na srečo so elektropodjetja našla denar za hitro in spodobno obnovo stebrov in kablov, mnoge so celo vkopali v tla, da bodo ob naslednjem žledu varni. Zato pa škriplje pri telefonu, kjer so še zdaj mnoge odmaknjene vasi brez spodobne povezave.

Žled je razkril marsikaj, predvsem pa toplino človeške pomoči in hlad politične brezbrižnosti.

---

---