Etično uničenje

Besede o igri vlade z uničenjem nekdaj rudarske, sedaj pa gospodarsko močne Idrije, bi sodile v rubriko “Saj ni res ...” Žal je in še prekleto nevarno je. Bolj kot tedaj, ko je bilo v podobnih poigravanjih s hudičem aroganco ministra Stepišnika mogoče pripisati nevednosti. Tokrat uničenje snuje vlada, ki ima, vsej drugačni praksi navkljub, največkrat na jeziku etiko.

Ubogi, iz vseh vetrov na hitro skup spacani vladajoči ekipi, ni lahko. Podložna povsem drugačnim interesom, kot jih stoletja uresničujejo v Idriji, in vsega presita res ne more razumeti, da tudi uboga milijarda evrov prihodkov in iz nje kapljajoči davki idrijskega gospodarstva štejejo. In z njimi šest tisoč duš, ki jih ustvarja daleč od oči politično zaprašenih sivih celic.

Le “kdo” je Unesco, ki se s priznanjem globalne vrednosti idrijski dediščini vtika v slovensko, presitim podrejeno, duhovno revščino? Kaj se gre Norveška, ki je ubogim idrijskim param zgradila zdrav vrtec in bi sedaj obnavljala še nepotrebne ostaline preteklosti za uk v prihodnosti?

Znanje v podložni deželici ne šteje. Da ne bo pomote. Varčevati in privarčevati je v njej mogoče in nujno - od šol do Idrije in naprej. Z opustitvijo navlake, a z ohranitvijo znanja. S poganjanjem razvoja, kot to že stoletja počnejo v Idriji. Napaki v sistemu in v svojem prostoru.

Celo nevedna vlada ve, da je zrasla v kotlini, v kateri je brez živosrebrnih kapelj nihče niti povohal ne bi. Ker je bila za vse vlade, od avtroogrske naprej, le napaka, ostaja komaj dostopna. Če odštejemo železnico, ki jo je slednja skoraj - za potrebe soške fronte sicer, zgradila v kotlino, a se je vojna prehitro končala.

Idrija je v stoletjih izbojevala nešteto bitk. Sedaj je na tem, da izgubi vojno. Ker edini svoji deželi, ki od srebra nima nič, lahko ponudi le tradicijo, znanje, milijardo prihodkov, polno zaposlenost. In podobne nepotrebnosti vladi, ki mora in hoče varčevati za vsako ceno. V imenu etike!

---

---