Epilog brez epiloga

Marjan Batagelj si je oddahnil, Teodor Kocman je protestno odstopil. Tako bi lahko povzeli epilog dobrega pol leta trajajoče zgodbe o napetih odnosih med obema solastnikoma Postojnske jame, ki sta jo najbolj zaznamovala prav ključna protagonista, Batagelj in Kocman. Prvi s svojim položajem večinskega solastnika, ki meni, da se v skladu z logiko korporativnega upravljanja drugi nima kaj igrati manjšinskega diktatorja in se po nepotrebnem vtikati v poslovanje uspešne družbe. Drugi pa v vlogi predstavnika manjšinskega solastnika, ki se je čutil poklicanega, da prispeva k razjasnitvi domnevnih nepravilnosti, a je bila legitimnost njegovega mandata od vsega začetka pod vprašajem, njegov poskus pa obsojen na neuspeh.

Omenjeni epilog zato ni pravi epilog. Kako politično modra je bila odločitev postojnske politike, da Kocmanu v zadnjem hipu pristriže krila (ta pa sam odstopi, še preden bo z likvidacijo družbe odstopljen) in s preklicem poskusa imenovanja posebne revizije za pregled poslovanja Postojnske jame pomiri strasti z Batageljem, pa bo pokazal čas.

Mnenja o tem, ali je bila odločitev, da postojnska občina vstopi v solastništvo Postojnske jame dobra ali ne in ali je z učinkom upravičila vložek, so deljena. A dokler občina (in z njo občani) ostaja lastnik deleža, se pričakuje, da bo vedela, za kaj ga ima in kaj naj ji prinaša. Doslej namreč nobeden od pristopov k “upravljanju” deleža ni izpolnil pričakovanj, ne prvi, bolj kooperativni, ne drugi, ki se je (ne)hote sprevrgel v nasprotje prvega.

V Postojnski jami menijo, da javni interes dovolj zadovoljivo uresničujejo s tem, ko dobro poslujejo, zaposlujejo in plačujejo vse dajatve, a okolje od njih pričakuje več sodelovanja - zato ker rezultatov ne dosegajo na račun česarkoli, pač pa upravljanja z naravno vrednoto, ki je skupno dobro.

Od izvoljenih predstavnikov postojnskega ljudstva se tako pričakuje, da bodo prevzeli odgovornost tudi za to, da pravi pristop končno najdejo.

---

---