Ena manj žlahtna

Redko katera zgodba je žalostna na toliko načinov, kot je žalostna zgodba o dogajanju na osnovni šoli Deskle. Najprej seveda zato, ker ni nič bolj žalostno od tega, da trpi otrok. Pa tudi zato, ker že od samega začetka kaže na najbolj zoprne poteze slovenskega nacionalnega značaja, tiste, zaradi katerih smo manj razviti, bolj revni in predvsem bolj nesrečni, kot bi lahko bili. Antropologinja Vesna Vuk Godina uporablja besedo “domačija”, s katero opiše zgodovinsko pogojeno navado Slovencev, da svoje branijo za vsako ceno, s sosedovim barantajo, proti tistemu iz druge vasi pa se borijo s kremplji in zobmi.

Zaradi neumnega načela, da imajo naši vedno prav, so se razplamteli in rasli slabi odnosi v petem razredu. Zaradi istega predsodka odgovorni niso verjeli bolečini in strahu desetletnika. Ne zato, ker je bil Bosanec, temveč zato, ker ni bil v krogu, ker ni bil enak. Dečku in njegovi družini ni preostalo drugega, kot da so se umaknili, skoraj vsi ostali protagonisti zgodbe pa so, tudi ko je iz Ljubljane prišla kruta resnica o mnogih malomarnostih in kršitvah zakona, veselo nadaljevali po svoje. Ali, bolje rečeno, po domače.

V vasi, kjer je vsak vsakemu nekaj dolžan, so se oblikovali skupine in tabori, padale so grde besede, v občinskem svetu so se prepirali in logiko o naših in njihovih raztegnili daleč onkraj meja šolskega dvorišča.

Člani sveta zavoda, vsi amaterji, občani, ki opravljajo delo v skupno dobro in korist, so bili sredi tega viharja, sredi groženj in črno-belih sodb primorani sprejeti odločitev. Pod grozečo napovedjo tožb ter pod pritiskom poznanstev, osebnih vezi in pripadnosti. Gotovo jim ni bilo lahko. Prenos odločanja na najnižje ravni in v bližino ljudi, ki jih odločitve zadevajo, je lepo demokratično načelo. A v tem primeru bi bilo veliko bolje, če bi o razrešitvi ravnatelja odločili v prestolnici. Tako bi udarec vsaj ublažila še ena tipična slovenska ljudska poteza: tistemu, kar pride iz mesta, bolj verjamemo.

---

---