Elita ne zna

Dogajanje v zvezi s prodajo največjega slovenskega telekomunikacijskega podjetja v zadnjih tednih je najboljši argument za prodajo nestrateškega državnega premoženja. Tolikšne zmede, prelaganja odgovornosti, netransparentnosti in nedorečenosti predpisov, da lobiranj v ozadju niti ne omenjamo, se ne more zgoditi v nobenem zasebnem podjetju. V časovno stisko, v kateri je prodajalec v podrejenem položaju, se je lastnik po desetletju od prvih poskusov prodaj spravil sam. Imamo stroko, ki noče sprejemati odločitev, in politiko, ki se noče nikomur zameriti.

Slovenska elita je dokazala, da ne zna upravljati z velikimi sistemi; bodisi jih uporablja kot molzno kravo, bodisi z njimi krepi politično moč, z vizijami o razvoju in novih tržnih priložnostih pa se skoraj ni ukvarjala. Samozadovoljstvo, stopicanje na mestu in nespretnost pa je pripeljalo do tega, da so velike slovenske firme pristale v rokah tujcev. Kar samo po sebi ni nič narobe.

Menedžerji namreč vedno pravijo, da je vse na prodaj, in z lahnim zamikom dodajo: če je cena prava. Tragika Telekoma, Mercatorja, pivovarn, Radenske, Elana ... je ravno v tem, da jih lastniki niso želeli prodati, ko je bila cena prava, prodajo pa so izvedli takrat, ko cena ni bila prava - nizka. Samo nedavni Veberkom je povzročil za nekaj deset milijonov evrov nižjo ponudbo za Telekom.

Medtem ko konkurenčne politične elite prežijo na vsak korak v zvezi s Telekomom, s(m)o Slovenci po bližnjici ostali tudi brez drugih ponudnikov telekomunikacijskih storitev: Amisa, Tušmobila, že prej Simobila, zelo kmalu tudi T-2 ... To je večja žalost kot prodaja Telekoma, saj se dogaja v panogi, v kateri slovenska znanost ni prav veliko zaostajala za vodilno svetovno konkurenco. V njej bi lahko slovenska pamet zaslužila pomemben delež BDP. No, zdaj se bodo naši strokovnjaki udinjali multinacionalkam doma ali na tujem in zanje kovali dobičke.


Preberite še


Najbolj brano