Država še pomagati ne zna
Včeraj, na predvečer današnjega dneva boja proti korupciji, je predsednik protikorupcijske komisije Boris Štefanec predstavil ugotovitve raziskave o privatizaciji in koruptivnih dejanjih. Večja podjetja, ki so ostala v posredni državni lasti, so idealno močvirje parcialnih političnih interesov, je ugotovila ena od raziskovalk.
Nič novega, na tem polju smo zamočvirjeni že dve desetletji. Ves čas je to očitno, pravih dokazov pa nihče ni znal ali hotel predložiti. Govorilo se je veliko, institucije pa niso ukrepale.
Kolesje nadzornih mehanizmov se je v zadnjem času le zganilo, ugotavlja protikorupcijska komisija. Zadnji čas, kajti v državnih rokah je še veliko gospodarstva. Kaj z njim, to vprašanje ima že dolgo brado, Bratuškova pa ga je (v izogib evropski trojki) tudi konkretno naprtila Cerarjevi vladi. Privatizacijo državnih podjetij je zapisala med obveze Bruslju. Omembe vreden tovrstni posel je bil medtem izpeljan le s prodajo brniškega letališča, usoda vsega ostalega na seznamu morebitne prodaje pa ostaja neznanka. Seveda, zadeva je zelo občutljiva, razprodajati “družinsko srebrnino” je nekaj nezaslišanega in politično tveganje je zelo veliko.
Toda kaj, ko ugotavljamo (tako kaže tudi omenjena raziskava), da je država še vedno slab gospodar, da najslabše delajo tista že privatizirana podjetja, v katera so se vrinili nadzorniki s pomočjo politike in da se prav nič ne premakne v podjetjih, ki jim država pomaga s subvencijami.
Slediti bi moral sklep, da velja državna gospodarska podjetja pametno prodati, seveda kupcu, ki je pripravljen kupljeno razvijati, nadgraditi, vanj vlagati in obdržati delavce. Lepše pa bi bilo verjeti v včeraj izrečene obljube vrha slovenske politike (predsednikov republike, državnega zbora, državnega sveta in vlade), da smo odločeni strniti vrste (tudi z opozicijo in s socialnimi partnerji) za trajno okrevanje.