Država, da te kap
Če bi morali sestavljati učbenik na temo, kako je mogoče neko državo čim bolj centralizirati, bi kot svetel primer takšne prakse navedli samostojno in pokončno državo Slovenijo. In če bi se v (pre)številnih državnih uradih, ministrstvih, javnih in manj javnih agencijah, službah, posvetovalnih telesih, inštitutih in kdo ve še kakšnih državnih komisijah zavzeli, da je treba državo centralizirati, jim zagotovo ne bi uspelo v tolikšni meri, kot jim uspeva.
Stvari gredo po po znanem Heraklitovem spoznanju panta rhei (vse teče, vse se spreminja) v tej državi kar same po sebi. Denimo, zadnji primer novega pravilnika o izpitnih centrih, ki je dvignil pritisk ljudem v mnogih slovenskih občinah, si je izmislila ena od nikoli preštetih državnih javnih agencij in modro ugotovili, da po 50 letih opravljanja šoferskih izpitov tako ne more več naprej.
Kako naj se, na primer, občan Velenja ali Ajdovščine, Ilirske Bistrice, Tolmina ... sploh lahko usposobi za šoferja, če bo opravljal izpit na domačih cestah? Zakaj bi hodil kandidat z Bovškega na izpit v Tolmin, ko pa se lahko z lahkoto odpravi v 70 kilometrov oddaljeno Novo Gorico in spotoma še trenira leve in desne zavoje na tej ovinkasti prometnici.
Da ni nobenega statističnega dokaza o tem, da so vozniki, ki so doslej opravljali vozniške izpite v “stranskih” občinah, povzročitelji nadpovprečnega števila prometnih nesreč, ali da so zaradi dislociranih izpitnih prizorišč kaj slabši šoferji, nikogar ne briga. So pač modreci ugotovili, da je treba stvari postaviti na mesto in s tem krepko udariti po žepu pretežno mladih šoferskih kandidatov, da o obremenitvi družinskih proračunov sploh ne govorimo.
Tako je pač s to državo. Na sestanku v Ilirski Bistrici so župani devetih občin soglasno ugotovili, da jih država guli na vsakem koraku, da ukinja delovna mesta v državnih uradih v njihovih občinah in da obenem “bogati” svoje uradniške baze v prestolnici. Tako pač je.