Delajo in - upajo

V prostorih Pralnice Lucija te dni prav nič ne kaže, da je podjetje v stečaju in da je približno 70 delavcev v sredo dobilo odpovedi. Pridne roke zlagajo rjuhe, vozički, polni perila, potujejo od strojev do tovornjakov. In tako bo še 13 dni, kolikor bo še trajal odpovedni rok. In če bo šlo po načrtih, bo tako tudi naprej, resda ne za vse.

Stečaj pralnice ni še ena od tistih zgodb, kjer delavci stisnjenih zob mesece in mesece delajo tako rekoč brez plač, po neizogibnem zlomu podjetja pa vsi ostanejo na cesti. Ne, lucijska pralnica je bila resda v prisilni poravnavi, a ji je zadnje mesece kazalo bolje, s sezono pa bi dela bilo več. Dokončno črto je zaradi približno 600.000 evrov davčnega dolga potegnila finančna uprava in tako razblinila upe lastnikov, da bodo dolg lahko odplačevali postopoma. Stečaj je bil neizbežen. A vsaj vsi delavci niso obsojeni na cesto oziroma zavod. Približno 40 jih lahko pričakuje, da bodo delo nadaljevali pri drugem podjetju, ki ga sicer obvladujejo isti lastniki kot lucijsko pralnico.

Med delavci, dve tretjini med njim je žensk, celo tistega dne, ko so jim vročali odpovedi, ni bilo čutiti malodušja, še manj obupa. Bogve, morda jih je utrdilo težaško delo ali pa jim je v oporo misel, da bodo svoje znanje lahko uporabili pri drugem delodajalcu. Dobrih pralniških delavcev ni mogoče dobiti za vsakim vogalom, ampak jih je treba usposabljati, “naredijo” jih izkušnje za pralnimi in likalnimi stroji. Tudi zato so vodilni pralnice v najhujšem obdobju nekaj delavcev raje poslali na čakanje in jih plačevali, kot da bi jih izgubili in jih zaman iskali, ko bi spet dobili več naročil.

Po najboljšem razpletu naj bi torej delo, pri drugem delodajalcu, ohranila dobra polovica delavcev pralnice. Preostali bodo odšli na zavod, med 7500 brezposelnih, kolikor jih je na južnem Primorskem. Njihovo število postopoma upada, a to je slaba uteha za vsakega od njih. Še slabša pa za vsakega novega, ki se jim pridruži.

---

---