Del istega plemena

V zadnjem tednu maja leta 2004 je Izola vzbujala vtis, da v mestu snemajo film. A ga niso. Se je pa takrat začela pomembna filmska zgodba. Zamisel Jana Cvitkoviča in Vlada Škafarja, da bi v majhno mesto pripeljala filme manj znanih kinematografij - od Indije, Afrike do Južne Amerike - z njimi pa njihove ustvarjalce, a brez rdečih preprog, glamurja in blišča, je takrat začela rasti.

Sinoči so ugasnili projektorji enajste festivalske izdaje. Kino Otok-Isola Cinema je drugačen, kot je bil ob svojih začetkih, a v ključnih točkah ostaja enak: predan tistim idejam, s katerimi se je rodil in zrasel. Čeprav se je ladja festivala, ki je letos stopil v svoje drugo desetletje, v preteklosti tudi nevarno zazibala - leta 2008 mu je filmski sklad odrekel podporo z argumentom, da je vsebinsko neprimeren za sofinanciranje, leto kasneje pa festivala ni bilo - Kino Otok še vedno v Izolo prinaša raznorodne filmske podobe oceanov sveta. Gotovo tudi zato, ker že od samega začetka nosi s seboj drugačno idejo festivala. To pa je ustvarjanje skupnosti: leto za letom jo gradi z desetinami prostovoljcev, množicami obiskovalcev, željnih razpiranja novih obzorij, pa tudi prostora, kjer je film dejansko na dlani. Gledaš ga na platnu, pod zvezdami, na Svetilniku pocukaš za rokav režiserja, z njim pokramljaš, z igralcem ali scenaristom debatiraš po projekciji v zavetju kinodvorane. Začutiš ga z vseh strani; nisi le obiskovalec, potrošnik filmskih podob, si del (istega) plemena.

K dolgoživosti Kina Otok pripomore tudi to, da - v nasprotju, denimo, s portoroškim turizmom - ve, kdo je. Jasno mu je, da Izola ni Cannes in ne Benetke. Ne klecne na spolzkem terenu biti podoben velikim. Tako kot ne Jazz Cerkno, Sajeta ali Postaje Topolove - Stazione di Topolo v Benečiji - primorski festivalski fenomeni. Ker vedo, da je manj več. Ker ne dovolijo, da bi ustvarjalnost krojila logika trga. Ki so pomembni in cenjeni v širšem prostoru. Ki so veliki zato, ker znajo biti “majhni”.


Preberite še


Najbolj brano