Dediščina ni cokla

Pred četrt stoletja so bile Škocjanske jame, Postojnska jama in Lipica prav tam, kjer so danes. In z vsemi tremi ponosi Krasa so upravljala podjetja v družbeni lasti. Potem so šli vsi trije ponosi vsak svojo pot. Lipica je najprej pristala v občinski lasti in nato v državnem javnem zavodu, kjer je kolikor toliko dobro poskrbljeno za konje, vse ostalo je bolj ko ne nacionalna sramota. Postojnska jama je po lastniških in upravljalskih peripetijah pristala v koncesiji zasebnemu podjetju, ki z njo sicer odlično služi, vanjo vlaga in občinama plačuje solidno koncesnino, širših družbenih učinkov pa ne daje kaj dosti.

Škocjanske jame so ubrale tretjo pot. Država je ostala lastnica in zanje dve desetletji skrbi javni zavod, ki, za razliko od Lipice, ne menjava direktorjev vsako leto. Kar uspešno tudi krmari med varovanjem naravne in kulturne dediščine ter trženjem (obisk jame je skoraj potrojil), obenem pa deluje kot motor lokalnega in regionalnega razvoja. Ker ne trži le jam, temveč ves park in širši prostor.

Zasnoval in izpeljal je številne projekte, v katere je povezal bližnje osnovne, srednje in višje šole, univerzo, društva in zasebnike. Še prej so šli njegovi zaposleni po svetu, se uveljavili v mednarodnih strokovnih krogih za raziskovanje in varovanje dediščine in pridobili znanja in širino.

Na ta način je park pridobil ne samo milijone za obnovo infrastrukture v jamah in okolici, za vzpostavitev odličnih muzejskih zbirk, ureditev poti po parku in še marsikaj, temveč tudi za raziskave, obnovo zidov, hiš in dediščine v širšem prostoru, za izobraževanje različnih skupin ljudi in za povezovanje lokalne kmetijske in turistične ponudbe. Pri slednji bi lahko naredili še več. Veliko krajinskih parkov v Sloveniji in svetu uspešno trži blagovno znamko “pridelano v parku”.

A to so predvsem priložnosti za zasebnike - pridelovalce in tiste, ki bi jih povezali.

Vsekakor pa je park dokazal, da ohranjanje dediščine ni nujno cokla razvoja.


Preberite še


Najbolj brano