Dan, dolg 26 ur

Ob aferi z visokimi honorarji, ki jih poleg rednih plač prejemajo nekateri visokošolski učitelji, se zastavlja povsem praktično vprašanje. Koliko ur bi moral šteti dan, da bi človek poleg redne plače uspel s predavanji dodatno zaslužiti še približno 60.000 evrov neto na leto? Z računanjem so se poigrali v visokošolskem sindikatu: ministrica bi morala po njihovi oceni poleg redne službe delati še dodatnih 18 ur dnevno.

A ministrica trdi, da je delala zakonito. Prav v tem je hudič. Kaj je zakonito, nam določajo ministričini stanovski kolegi, zaprt krog profesorjev različnih fakultet, ki jim sistem, na katerega se sklicuje ministrica, takisto polni žepe. Kot svetovalci različnih državnih institucij sodelujejo pri pripravi zakonov ter pišejo pravna in druga mnenja za javne naročnike. Kot strokovnjaki pogosto sodelujejo tudi z zasebnimi družbami, na primer odvetniškimi pisarnami, česar Supervizor ne razkriva, državljani pa zato ne izvemo, ali tudi njihov delovni dan šteje več kot 24 ur. Kot strokovnjakom se jim včasih zahoče, da se tudi osebno preizkusijo v politiki. Pri tem ne tvegajo veliko, saj se - ko jim spodleti - spet vrnejo v profesorske klopi.

Včerajšnji odstop ministrice zato sam po sebi ne bo spremenil ničesar, če se hkrati ne bo začel spreminjati celoten sistem. To, da se je v zanko ujela prav ministrica, ki je v svojem polletnem mandatu razburjala javnost s predlogi za varčevanje pri najranljivejših skupinah prebivalcev - spomnimo se učne pomoči - bi bil lahko dodaten pritisk na tiste, ki naj bi naredili red.

Podatki, ki so jih včeraj v javnost pošiljali študenti in sindikati, tudi o tem, v koliko štipendij bi bilo mogoče pretopiti ministričine honorarje ali pa koliko mladim raziskovalcem in asistentom, ki začenjajo znanstveno kariero v negotovih razmerah, bi s tem denarjem omogočili bolj dostojno življenje, so populistični. A brez takšnih primerov, ki odstirajo resničnost, bo tudi ta afera razvodenela v eno od mnogih, po katerih se ni spremenilo nič.


Preberite še


Najbolj brano