Cvetje in beton

Najbolj običajna matično slovenska reakcija na goriškega županskega kandidata Rodolfa Ziberno je: “Pa saj je Slovenec, naš človek. Žiberna.” Ker je pot kratka, od sodobnega, evropskega političnega diskurza, ki mu ni mar za razlike v narodnosti, kulturi in jeziku, do dobrega starega preračunavanja, kateri so naše krvi in kateri niso. Preračunavanja, ki se nikoli ne izide, tudi če seže do prababice po materini strani in očetove sestrične v devetem kolenu.

Kratkost te poti je ena od najbolj hecnih plati sodobne politike. In včasih se zdi, da je na Goriškem ta razdalja še manjša kot drugje.

Je super napredni EZTS, je ponos nad desetletji prehajanja meja, so mladi ljudje, ki ponovno odkrivajo svoje slovenske korenine, so italijanski priseljenci, ki se učijo jezika sosedov. In so ljudje, tudi zelo razgledani in izobraženi, ki brez slabe vesti in sramu rečejo “sčavo”, “jugo”, “lah” in “fašiston”, ki gledajo na mejo čez puškino cev, kot da se bodo zdaj zdaj izza ovinka prikazali krvoločni črnosrajčniki ali podivjani barbari z zvezdo na čelu. V mnogih primerih so nosilci vsega zgoraj naštetega isti ljudje, razpeti med retoriko evropske demokracije in družinsko vcepljeno pripadnostjo tradicionalnim vrednotam ter bolj ali manj izgubljeni med floskulami, poenostavitvami in delnimi resnicami.

Ta izgubljenost ni nenavadna za območje, ki nosi težko zgodovinsko prtljago. Bistveno vprašanje je, ali se od leta 2004, ko so se začele naše evropske sanje, veča ali manjša. In to ni dilema ljudi, ki se na bencinskih črpalkah in v kulturnih domovih dokaj sproščeno pogovarjajo in družijo med seboj. Temveč politikov, tudi mlajše generacije, ki v tej zmešnjavi nabirajo glasove. Držijo fige v žepu, s prijaznim nasmehom kimajo “drugim” in medtem “svojim” šepetajo o njihovi večvrednosti. Zadnje lokalne volitve ne obetajo preskoka v novo miselno paradigmo. Rože na skupnem trgu med mestoma bodo ostale, a korita, iz katerih rastejo, so betonska.

---

---