Čista reka vrneš se

Znamenita pesem Marjana Smodeta o mrtvi reki, tradicionalna spremljevalka prenekaterega poznovečernega, poznosocialističnega druženja ob kitari, je najbrž eno prvih ekoloških sporočil, ki smo jih resnično razumeli in ponotranjili. Kar ni nenavadno, kajti človek zmernega podnebnega pasu je že na sto tisoče let vezan na reko kot izvor in bistvo življenja. In to, da se je ta vez pretrgala, povzroča bolečino in tegobe, ki se jih morda niti ne zavedamo.

Uresničitev želje iz verza “a morda nekoč pa le čista reka vrneš se” se je včeraj z odprtjem centralne čistilne naprave v Vrtojbi približala. A čeprav so se župani upravičeno potrepljali po ramenih in večkrat ponovili besede o doseženem cilju, je Primorska pravzaprav šele na startu. Kakšna pot, ali bolje rečeno, kakšna reka jo čaka v prihodnje, je odvisno predvsem od tega, kolikšne širine pogleda bodo sposobni tisti, ki odločajo.

Vsekakor se ne bi bilo dobro vračati k starim vzorcem, tesno povezanim tudi z gradnjo včeraj odprte pridobitve. Spor o lokaciji centralne čistilne naprave je namreč dal močan pospešek “odcepitvi” Šempetra in Vrtojbe od mestne občine. V to, da so našli skupni jezik ter premagali pomisleke svojih občanov, so morali župani v minulem in prejšnjih mandatih vložiti veliko energije. In tudi to naporno podiranje plank je prispevalo k temu, da je načrtovanje trajalo tako dolgo ter da so pri koriščenju evropskih sredstev, kot je bilo slišati včeraj, “ujeli zadnji vlak”.

Prihodnost, vsaj sodeč po svetu za Vipavo, ki je nastal na pobudo mirenskega župana, ter po celovitih zamislih za revitalizacijo porečja Soče, obeta več povezovanja. A treba bo stopiti še korak dlje od medobčinskega prijateljstva. Vsekakor čez državne meje, predvsem pa čez mejo lastnega občutka majhnosti in nepomembnosti. Samo tako si bo ljudstvo ob Soči za naslednjo finančno perspektivo zagotovilo vstopnico vsaj za predzadnji vlak, pardon, čoln.

---

---