Čez mejo strpnosti
Čeprav se glavna turistična sezona še ni začela, je stanje na slovenskih (avto)cestah že nekaj časa povsem kaotično. Dela na primorski avtocesti in hitri cesti med Ajdovščino in Vogrskim so le košček v mozaiku prometne džungle, v kateri se vsakodnevno znajdejo vozniki. Ko se, ne tako redko, zgodijo še nesreče, ki povzročijo nekaj kilometrov dolge zastoje, je mera (skoraj) polna. In do konca poletja bo stanje, še posebej ob koncih tedna, le še slabše.
Dolgi zastoji bodo pred mejnimi prehodi s Hrvaško, ker še vedno ni jasno, kako temeljita bo mejna kontrola, domačini bodo, kot običajno, neprostovoljni ujetniki turističnih selitev.
In kakšno je sporočilo pristojnih, od Darsa do policije? Takšno kot vsako leto: naj bodo vozniki strpni. Naj se torej kuhajo ure in ure na cesti in molijo, da jim v vozilu slučajno ne odpove klimatska naprava.
Ali je turistična sezona res najbolj primeren čas za obsežna dela na cestah, je razprava brez konca, ki se ponavlja iz leta v leto. A če vozniki, čeprav z nejevoljo, še nekako sprejemajo napovedane ovire, se ob nenapovedanih vprašajo, ali je z načrtovalci del vse v redu. Ker ti nikakor ne dojamejo, da niso vsi na dopustu, da se jim mudi v službo, na dogovorjene obveznosti, a obtičijo v dolgih kolonah zaradi menjave zaplat asfalta, barvanja črt in podobno. V poznih popoldanskih urah, kaj šele zvečer, seveda ni nikjer nikogar, čeprav bi se morda dalo dela tudi pospešiti.
Dejstvo je, da slovenske ceste, od lokalnih do avtocest, večinoma niso primerne za sedanji obseg potniškega in tovornega prometa. Ker ga preprosto ne požirajo. Primorska avtocesta bi potrebovala (najmanj) tretji pas, vipavska hitra cesta vsaj še pas za počasna vozila, ostale nestrateške prometnice pa vsaj kakšno luknjo manj ... To je jasno vsakemu vozniku, malo manj pa politikom in prometnim strategom. Ti se namreč že leta ne znajo zmeniti niti o tem, kako bi avtocesto pripeljali iz Kopra in Izole do hrvaške meje.