Časarjev svet

Aretacija pobeglega Roberta Časarja je vsekakor velik uspeh slovenskih oziroma koprskih kriminalistov. Sploh potem, ko je v sosednji Hrvaški mirno pet let preživel Robert Tomaž Zavašnik in se tako izognil prestajanju zaporne kazni. Časarjeva aretacija je dokaz, da naši policisti ne sedijo križem rok. Po vseh razpoložljivih kanalih ves čas zbirajo informacije, čeprav se včasih zdi, da so na kakšno zadevo absolutno pozabili.

Sočasno pa Časarjeva aretacija razkriva veliko nemoč naših policistov, ki so že aprila lani, se pravi le slabe tri tedne po tem, ko je bila za Časarjem razpisana tiralica, posumili, da utegne biti v Dominikanski republiki. A so na odgovor tamkajšnjih oblasti čakali dobrih deset mesecev. Pri tem so kriminalisti ob zbiranju informacij ugotovili tudi, da bo za Časarjem v tujino najbrž odšla tudi njegova družina, vendar jim naša zakonodaja ni omogočala, da bi ji sledili ali prisluškovali. Če bi se torej dominikanske oblasti odločile, da našim policistom ne bodo odgovorile na zaprosilo, ali se Robert Časar res nahaja pri njih, bi ta mirno še dolga leta lahko živel pri njih.

Časar se je namreč v Santu Domingu prijavil s svojim pravim imenom, resda s hrvaškim potnim listom. Vodili so ga kot tujca z začasnim bivališčem v njihovi državi. Imel naj bi svoje podjetje s plantažami tropskega sadja, prav tako ni spremenil svojega videza. Živel je povsem običajno življenje s svojo družino, kar samo pritrjuje temu, da Časarju očitno še ni povsem jasno, da ni več eden od vodilnih ljudi v slovenskem gospodarstvu, temveč obsojeni nekdanji predsednik uprave Luke Koper, ki naj bi družbo z različnimi zlorabami položaja oškodoval za več kot 48 milijonov evrov.

Časar je namreč že ob izreku sodbe s protestnim odhodom iz dvorane dal vedeti, da si nikoli ni mislil, da bo kadarkoli za kaj odgovarjal, kaj šele, da bo obsojen na večletno zaporno kazen. Bil je pač eden od nedotakljivih fantov Janševe vlade.


Preberite še


Najbolj brano