Butalska država
Po včerajšnjem dnevu lahko mirno zatrdimo, da imamo državo, ki svojih meja ni sposobna zaščititi tako, kot bi jih morala. Seveda bodo oblastniki bolj papeški od papeža in bodo strožjo kontrolo upoštevali do zadnje pikice, vendar na čigav račun? Najprej na račun potnikov, ki bodo ure in ure čakali v kolonah in preklinjali teroriste, Evropo, Slovenijo, Hrvaško ... Potem na račun domačinov, ki živijo ob cestah proti mejnim prehodom. Do sosednje vasi bodo morali s traktorjem po kolovozih, s prižganimi smerokazi po levi strani ceste ali s kolesi.
Potem na račun policistov, ki bodo morali med pregorevanjem v tesnih kabinah poslušati negodovanja. In nazadnje na račun gospodarstva ter turizma na eni in drugi strani meje. Hrvati so se doslej slepili, včerajšnje dogajanje jim je morda odprlo oči. Nič več nedeljskih izletov do gostiln v Istri in Kvarnerju, Italijani bodo trikrat pomislili, kje si bodo popravljali zobe …
In če ob vsem tem kdo poreče, da je za veliko stvari kriva naša država, ima prav. Kriva je, ker je zadnjih deset let oskubila policijo do golih kosti, ker je na Jelšanah zgradila glomazni mejni prehod, ki večinoma sameva, na Starodu pa se avtomobili in tovornjaki prerivajo na ozkem platoju in ker že 26 let z avtocesto blokira celotno hrvaško Istro ter Reko. Zaradi tega pa trpijo njeni državljani.
Če bi bili danes pošteni, bi ob sprejemu uredbe v Strasbourgu naš premier moral izjaviti, da mi takega nadzora nismo sposobni izvajati. In pika. In če hoče Evropa zaščititi svoje zunanje meje, naj nam pošlje par tisoč policistov in naj nam v treh mesecih zgradi poštene mejne prehode ter ceste. Vse drugo je pesek v oči.
Po včerajšnjih težavah na meji s Hrvaško je gotovo le eno. Naša država ni prava država, ampak je neka skupnost, ki zmotno misli, da je država. Butalci se v Ljubljani prepirajo, kdo bo bliže koritu, medtem pa se ljudstvo gnete na cestah, čaka v kolonah in trpi. In popolnoma enako velja tudi za Hrvaško.